Shutterstock

Zadnje čase hodim kar naprej na pogrebe, tudi po dvakrat na teden. Kaj za vraga se dogaja? Je prehod iz zime v pomlad res tako nevaren za ljudi z načetim zdravjem? Nihče od pokojnikov ni bil mlad, vprašanje »le zakaj je moral oditi tako kmalu« je torej odpadlo. Pri starejših včasih rečemo, da je smrt odrešenje, ki prinaša konec strahu, osamljenosti in bolečinam. Pri tem čisto malo pomislimo tudi na svoj konec, ki enkrat, kot pribito, bo. Kaj lahko storimo zase, da nam bo prihranjeno nepotrebno trpljenje? Obstajajo dobre in slabe smrti?

Pa si poglejmo tri zgodbe. 

Cvetka

Izučila se je za trgovko, večino življenja pa je preživela kot gospodinja na veliki kmetiji. Tri hčere, šest vnukov, pravnuki … kuhala je zanje, dokler so bili njeni otroci še v službi. Ko so prišli domov, so šli na kosilo k noni, čez vikend pa ona k njim. Delala je v hlevu, vinogradu, na vrtu, negovala bolnega moža, preden je ovdovela, nikoli se ni pritoževala in o nikomer ni povedala nič slabega. Takšno sončno, nasmejano bitje, polno koristnih nasvetov, rada je šla v družbo in rada je sprejemala obiske. Potem so jo začele izdajati noge, pa tudi srce je začelo popuščati. Hudo ji je bilo, ker spomladi ni več mogla obrezovati vinske trte, še do smetnjakov nedaleč stran od hiše je komaj prišla. A je vztrajala, skrbela zase, si kuhala, se družila, pekla potico za praznike in crkljala pravnuke. Tisti dan, preden jo je pred spanjem izdalo srce, je še pekla breskvice, precej zapleteno sladico, s katero je veliko dela. Zjutraj so jo našli negibno. Imela je 93 let. Živela je do konca.

Milka

Na stara leta sta se z možem preselila v hišo svojih staršev na Vipavskem, vrtnarila sta in sadjarila, Milka je bila članica hortikulturnega društva in je imela čudovit rožni vrt, ki smo ga vsi občudovali. In hodili k njej po nasvete. Bila je krajevna predsednica zveze borcev in nasploh zelo aktivna vaščanka, po moževi smrti je ostala sama v hiši, ki je zunaj naselja, zato smo jo pogosto obiskovali in preverjali, ali je vse v redu. Nihče ni šel od hiše, ne da bi spil šilce orehovca in se nasmejal Milkinim pripovedim. Otroke in vnuke je imela v Kranju, prihajali so, a vsak dan niso mogli biti v bližini. Potem je padla prvič, pa drugič … in morala je v dom. Takoj se je začela bojevati za boljšo hrano pa za dovoljenje, da smejo dlje gledati televizijo, in  zahtevala je, da prinesejo volilno skrinjico tudi v dom. A so jo imeli oskrbovalci radi, ker je povsod sodelovala in pripovedovala zgodbe iz skoraj pozabljene preteklosti. Vsak četrtek jo je sin odpeljal na domačijo, ji skuhal kosilo, ona pa je uživala pod kiviji na terasi. Do pred nekaj tedni. Ko sem jo nazadnje obiskala, je že bila na kisiku, a me je poznala, le govoriti ni mogla. Najbrž ima virozo, sem se tolažila. Potem je v soboto popoldne, dve uri po tistem, ko sta jo obiskala vnuka, zaspala. Julija bi imela sto let in po vasi smo se že dogovarjali, kako ji bomo šli voščit pod njene kivije. Tudi ona je živela do konca.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 11, 18. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.