revija Jana

Danes je dan, ko bodo krofi vendarle nehali padati z vseh trgovskih polic. Sladica, zaradi katere smo se nekdaj ustavljali na Trojanah, je izgubila dostojanstvo. In spodobno ceno. V najinem prijateljskem krogu gojimo srečanja. Vsak je na leto odgovoren za vsaj eno, z veliko vsega. Kar je res, je res. Z leti vsaka reč terja več časa. Kaj dati na mizo … kdaj kaj v pečico… kdo je na kakšni dieti … kakšno bo okrasje … Med nami so »člani in članice«, ki že popuščajo. Ne zmorejo več. Leta so dejstvo. In tega niti miti in floskule o modrosti in pameti starejših ne morejo spremeniti.

Zakaj pišem o tem? Zato, ker v tem naboru srečanj meni »pripada« pust. S tradicionalno hrano: krvavicami, pečenko, domačimi krofi, flancati … Bili so časi, ko sva vsej veliki zabavi navkljub z možem, preden sva se vsak s svojimi nalogami spravila k delu, na pustno soboto zjutraj mirno odšla še na Šmarno goro. Danes pa razmišljam, kaj lahko naredim že dan ali dva prej, da ne bo panike in se, ko prijatelji pridejo, od utrujenosti ne bom sesedla. Kar je res, je res, leta niso dodana vrednost.

Kako je enim »fajn«, boste rekli. In imate prav. Samo srečnežem je našteto težava. Nekaj védenja o zgodovini imamo. Le kdo od nas neposvečenih si je še pred meseci mislil, da se bodo vse mednarodne varovalke, institucije in povezave sesule kot hišice iz kart? Ni najhujše to, da Trump lomasti po vsem in vsakomur, nedojemljiva je nemoč ostalih. Nedojemljivo je, da bo agresor Putin odločil, koliko Ukrajine si bo prisvojil!? Evropa ima težave, saj desnica ne bi prevzemala, če bi levica znala in vedela. Trump ne bi zmagal, če pred njim ne bi bilo betežnega Bidna in milijonov obupanih Američanov. Tudi v Sloveniji Janša in Rupar ne bi mogla v Ljubljano pripeljati nekaj tisoč penzionistov, če bi bila slovenska politika verodostojna. »Mene je sram, ko jih gledam tam pod odrom,« je malodušno pripomnil moj – in njihov – vrstnik. Tudi mene je. Priznam. Čeprav vem, penzionisti imamo radi poceni ali brezplačne izlete. Brez moje generacije bi slovenski avtobusni prevozniki propadli. Priročne koče in gostišča bi bili med tednom prazni. V Ljubljani pač malo mahajo z zastavami in transparenti, kdo opogumljen z maligani kaj zavpije … in to je v glavnem to. Velika večina teh, v življenju trdo preizkušenih, ljudi ve, da politikom ne gre vsega verjeti. Sploh zdaj, ko svet, kot je nekdo rekel, izgublja upanja. Na preizkušnji je precej več, kot oni na odru ponujajo.

A v tej naši Sloveniji se itak bolj kot z geostrateškim položajem ukvarjamo sami s seboj. Največ pa s tem, koga je treba sesuti in koga kam postaviti. In, kje se da pod mizo priti do milijonov. Nekateri so mojstri. Ko v Tarčo kot arbitra za dokazovanje lopovščin povabijo Snežiča, je jasno, da dno ni daleč.

Zdaj se deli kar nekaj zelo pomembnih in dobro plačanih položajev. Kandidati pa Jazbec, Bervar, Sternad, Zidar, Bošnjak, Dolenc … Nataša Pirc Musar predlaga, parlament odloči. Glede na kompetence? Gotovo ne. Ker številni naši poslanci ne skrivajo svojega »intelektualnega« dometa, se človek res vpraša, zakaj prav oni odločajo. Je pa res, sami si jih volimo. In s tem nanje zavestno prelagamo odločanje o svoji in svojih potomcev usodi!? Tako preprosto je to. V demokraciji.

Večina nas po torbah in na telefonih nosi podobe svojih potomcev. Veljalo bi si jih ogledati, preden na volitvah koga obkrožimo. Da bomo vedeli, da ne gre za nas in naše pokojnine. Za naše potomce gre. Janša jih ima že kar nekaj. Se kdaj spomni nanje? Ali pa je zanje že tako dobro poskrbel, da to skrbi le plebejce …

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 9, 4. marec 2025.

revija Jana