Mateja J. Potočnik

Dobimo se v pisarni, kjer dela Jakova mentorica Tjaša Debeljak Duranović. Tjaša je diplomirana japonologinja in umetnostna zgodovinarka, med drugim pa tudi Jakova mentorica, ki svoje poslanstvo opravlja zelo odgovorno in srčno. Še preden pride Jaka, mi pove nekaj besed o svoji izkušnji z njim in o tem, kako sta sploh začela sodelovati. V Narodni galeriji sta v delo vključeni dve osebi z Downovim sindromom, Karin Grom in Jaka Blejc. Enkrat tedensko opravljata različna dela v oddelku za izobraževanje in animacijo ter v galerijski trgovini.

Že vnaprej sem izvedela, da Jaka svoje delo jemlje zelo profesionalno, potem pa sem se lahko tudi na lastne oči prepričala, kako pomembno je mentoriranje. Tjaša mu pomaga pri razvijanju veščin, ki jih Jaka potrebuje tako za delo v službi kot tudi v zasebnem življenju. Povedala je, kako se je pokazalo, da »lahko ob ustrezni podpori posamezniki razvijejo veščine, s katerimi bi lahko našli primerno zaposlitev tudi v drugih kulturnih ustanovah, ne le v Narodni galeriji. Želimo si, da bi tudi drugod videli priložnost v delu npr. z osebami z Downovim sindromom, zato razvijamo sistem mentorstva za osebe z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi, ki bi se potem vključile v delovna okolja v kulturi.«

Tjaša, čeravno se prvotno ni izobrazila v smeri specialne pedagogike, je prava oseba, ki zmore prepoznati Jakove interese, cilje in sposobnosti. Jaka je bil sprva mišljen kot varuh razstav, vendar mu to delo ni ustrezalo. S pogovori in opravljanjem različnih nalog v pisarni ter v zaupnem okolju se je pokazalo, kje se dobro počuti, kaj mu leži in kaj ne. Ob delu z mentorico sta se mu večala samozavest in občutek neodvisnosti, kar se je pokazalo tudi, ko me je sam vodil po galeriji.

Tjaša je še povedala, da se pojavijo tudi kakšni zahtevnejši izzivi pri delu, pri čemer se lahko obrne po pomoč k strokovnjakom in društvom. V njihovem primeru je to Oddelek za specialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Društvo Downov sindrom Slovenija, Zavod RISA, povezujejo se tudi z Društvom za kulturo inkluzije. Kot so pokazale izkušnje, je povezovanje na tem področju zelo pomembno, je povedala Tjaša, ki jo v pisarni spremlja tudi njen kuža, kar daje prostoru še dodatno prijeten občutek, v katerem se lahko vsi umirimo v prepogosto stresnih razmerah.

Mateja J. Potočnik

Najprej h Kofetarici Ivane Kobilce, potem pa na kavico v galerijsko kavarno

Jaka me popelje do svoje najljubše slike v galeriji, o kateri mi kot profesionalni kustos pove nekaj podatkov o njenem nastanku. Zaupa mi, da raje in lažje pripoveduje enemu človeku kot celi skupini ljudi.

Pred otroki mu pa ni prijetno. Prebudijo mu spomine na šolske dni. Končal je devetletko s prilagojenim programom. Tam je doživel tudi kaj neprijetnega od sovrstnikov. Ostaja pa diskreten, ne želi nikogar ponižati, ker ve, kako se ponižani počuti. Veliko raje dela v pisarni pri Tjaši. Ivano Kobilco ima rad prav zaradi kavice, ki jo Kofetarica drži v rokah, tako da me ob prvi priložnosti povabi na kavo v galerijsko kavarno. 

Tam ga vprašam, kaj mu pomeni umetnost in ob njegovih odgovorih ostanem brez besed. »Umetnost bi zamenjal z ustvarjalnostjo. Ustvarjanje pa je zame iskanje novih priložnosti in sledenje svojim občutkom.« Potem steče beseda o poslovnem svetu, kjer se Jaka vidi bolj kot v umetnosti. Opiše tudi razliko med poslovnim svetom in umetnostjo. Poslovni svet mu je bližje zato, ker se nekaj dogovoriš in potem se tega držiš, medtem ko pri umetnosti slediš bolj občutkom in ni toliko gotovosti.

Njegova najljubša avtorica knjig je Louise Hay, igralka, ki jo obožuje, pa Avstralka Nicole da Silva. Ko mi zmanjka prostora v telefonu, da bi najin pogovor zabeležila s fotografijo, preden pride fotografinja, mi ponudi svojega. Zelo je spreten s telefonom, vendar mi pove, da ga uporablja samo po pameti. Ni mu všeč, ko opazi, da mladi še med kosilom gledajo v telefone. »Mladi se ne znajo več pogovarjati. Še v avtu gledajo v telefone. To ni dobro.«

Empatija je najvišja oblika zavesti in Jaki je ne manjka.

Zgodi se, da tudi v Narodni galeriji nakup z bančno kartico ne deluje. Nič hudega, pa drugič, si rečem, ko čakam, da bi kupila spominek, torbo iz blaga, na kateri je odtis kofetarice, ki me bo spominjala na ta prisrčni dan, ki sem ga preživela v Jakovi družbi. Jaka stoji ob meni. Oba čakava, ali bo mogoča izmenjava z bančno kartico. Pa ni bila. Da lahko poskusim čez pol ure, reče prijetno dekle, ki dela v prodajni galeriji. Potem se oglasi Jaka kavalir, naj mi vendar podarijo vrečko brezplačno ali pa bo šel on gor v pisarno po svoj denar in ga prinesel. Tako jasno in glasno se je zavzel zame, da sem bila obdarjena brez vrečke.

Pripetljaj, ko »tehnika« odpove, v današnjem svetu ni redek, Jakovo veliko srce pa ni odpovedalo. Prav nerodno mu je bilo, da sem kot njegova gostja morala to doživeti. Na vsak način se je želel opravičiti, pa napaka sploh ni bila njegova, in to človeka gane do srca. To so darila, ki jih s svojo navzočnostjo nehote podarja sodelavcem in mimoidočim sopotnikom človek, kot je Jaka. In njegov ritem, ki v trenutkih nemira pomirja. In drugačen pogled, nova perspektiva na zaplete, ki se zgodijo, a se zde ob Jakovi prisotnosti rešljivi, je potrdila Jakova mentorica Tjaša, o kateri Jaka pravi: »Ona je tak sonček moje prihodnosti. Predstavljala me bo tudi na kongresu v Ljubljani. Če Tjaše ni, tudi mene ni.« Ko omeni Tjašo, ne pozabi Tamare, ki v Narodni galeriji dela v administraciji. To je ta občutek za človeka, ki nas boža bolj, kot bi si nekateri morda upali priznati.

V koži romantika

Jaka ima rad, da ga ljudje resno obravnavajo; zaveda se, da o njem ljudje mislijo marsikaj, a se je naučil, da ga to preveč ne zmoti. »Važno je, da sam sebe poslušam, da sledim temu, da mi je lepo. Moje življenje je. Rad ga imam. Kaj mi bo eden govoril, če vem, da delam prav.« In teh ur, da je Jaki lepo, ni malo. Omenja številne srčne posameznike, s katerimi lahko deli lepoto bivanja. Obiskuje pevsko skupino Plavčki, ki jo vodi Maja Keržič, bralne urice, pri katerih omeni Vilmo Novak in Marjano Plaznik, ki organizirata tudi tabor na Pohorju. Enajst let obiskuje ure slikanja pri slikarju Robiju Uraniču. V glasbeni skupini Strune igra na prilagojene citre. Dvakrat tedensko pomaga v kavarni v Kamniku, kjer uživa ob pripravljanju in strežbi kavice. »Skuham kavico, dam skodelico na pladenj in vsaki ženski rečem: Uživajte ob kavi.«

Omeni šefa kavarne Elvisa in ob njem se spomni na sodelavca Lana – kajti Jaka je vseskozi pazljiv, da ne bi na koga pozabil. Da kdo ne bi bil spregledan in zato žalosten. Omeni tudi direktorico Narodne galerije Barbaro Jaki. Nekoč ji je na listek napisal, da odlično opravlja svoje delo. Izvem, da listek še vedno hrani. Ni pozabil, da je osebno prišla do njega, mu dala roko, se zahvalila in pohvalila, da svoje delo opravi ob pravem času in tako, kot se dogovorijo.

Seznam oseb, ki jih želi omeniti in pohvaliti, je dolg

Ob ljudeh, s katerimi preživlja dan, so vseskozi v njegovih mislih domači, mami Ada, oče »fotko Miran« in starejši brat, ki ga večkrat vzame kam s sabo. »Še enkrat pa bi rad pohvalil svoji sončici, ki sta z mano že od začetka, mami Ado in asistentko Petro.« Jaka res zna z ženskami. Tako, da sem ga na koncu vprašala še, ali ima kak nasvet za moške, kako naj ravnajo z ženskami. Takole je odgovoril: »Svoje ženske imejte radi. To jim pokažite tako, da ste skromni in prilagodljivi. Ženske se vam bodo tako odprle in vas podprle. Treba je imeti kožo romantika, da pokažeš ženski, da jo vidiš, in ji rečeš: Ni je lepše, kot si ti. Pa brez nasilja. S pogovori.«