Mateja J. Potočnik

V štiridesetih letih ustvarjanja je v kolektivno zavest Slovenije vžgala vrsto melodij, podob in zgodb, brez katerih vsi skupaj ne bi bili, kar smo. Njene komade pozna vsak, ki živi na tem prostoru; enako velja za njeno podobo. Njo samo? Redki vedo, kaj je na dnu vulkana, imenovanega Helena Blagne, da vedno znova s tolikšno silo bruhne iz sebe toliko čustev v toliko različnih oblikah – od zabavne in pop glasbe do opernih arij.

Pa tudi ni treba, da vse vemo in vse razumemo, včasih je treba samo poslušati. Konec maja bo v Križankah s simfoniki in ob podpori številnih znamenitih glasov še enkrat več zapela tako, da bo občinstvo spreletaval srh. In zato lahko stavite, da čez štirideset let v Sloveniji nihče več ne bo vedel za Taylor Swift, medtem ko Helena je in bo – ikona.

Mateja J. Potočnik

Štirideset let kariere boste obeležili z velikim koncertom v Križankah; načrtujete nastop s simfoničnim orkestrom in številnimi gosti, skratka, nikakor ne bo navaden majski dan, ne za vas ne za publiko.

Nisem še povsem dojela, kako velik mejnik je teh štirideset let; osredotočena sem na pripravo najboljšega nastopa, kar ga lahko ponudim svojemu občinstvu. Se mi pa dogaja, da med pregledovanjem materiala iz preteklosti, ki ga bomo uporabili za projekcije na koncertu, podoživljam nekakšno retrospektivo svoje kariere. Ko sem brskala po albumih, skladbah in spominih, sem začela dojemati, kako dolgo pot, prepolno izjemnih, čudovitih doživetij, sem prehodila. Koliko lepih stvari, koliko zmag, koliko dobrih ljudi in predvsem dragocenih spoznanj!

Če človek posluša pesem Ne hodi mi preblizu, s katero ste leta 1984 nastopili na Pop delavnici, in jo primerja s tem, kar je prišlo pozneje – opera, rock, latino, zabavna glasba – je kar težko verjeti, na katera področja vse ste segli. Kako gledate na svojo glasbeno, pa tudi osebnostno evolucijo v teh štiridesetih letih?

Ne hodi mi preblizu, zdaj ste me pa našli. (smeh) Morda sem s tem želela podzavestno povedati, da ne bom dovolila manipuliranja z mano in da nisem zgolj utrinek, ki bo izginil z naslednjim sončnim vzhodom. Začetki so tipanje terena, jaz pa sem kar konkretno udarila na glasbeno sceno s to precej provokativno skladbo. Primerna je bila tudi moja podoba, zato sem opozorila nase in se dobesedno čez noč izstrelila iz anonimnosti. Še danes v popolnosti stojim za vsakim nastopom. Sleherna pesem je bila nujna v umetniški in osebnostni evoluciji.

Mateja J. Potočnik

Točno to pri vas bode v oči: da ste praktično od prvega trenutka razumeli, kako se igra šovbiznis.

To drži. Že pri dvajsetih, ko sem prvič stopila na oder, sem začutila silovito energijo. Prepustila sem se ji, da bi jo bolje razumela, in jo usmerjala v svoj izraz. Moja prednost je bila, da sem znala peti; to je bilo neizpodbitno dejstvo, ki mi ga nihče ni mogel vzeti. Zakonitosti opere so mi bile blizu že zgodaj, kar mi je pomagalo pri interpretacijah, ki so presegale zgolj petje – šlo je za celovito pripovedovanje zgodb.

Ko so se prižgali reflektorji, se je zgodila magija, tisti nevidni most med menoj in občinstvom, kjer ni bilo prostora za laž ali praznino. Aplavz, ki sem ga požela, je bil tako silovit, da sem se s težavo umaknila z odra. Takšne stvari se ne da naučiti. Glasba ni nekaj, kar delam, jaz tedaj glasba sem. Med nama ni razlike, občinstvo ju poveže v celoto.

Kako pa je Heleni živeti po visokih standardih lastne blagovne znamke in biti ves čas po drobnogledom. Zakaj pravi: »Ne gre za nečimrnost, takšna pač sem«? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.

revija Jana