Stara je toliko, kot festival Melodije morja in sonca, ki je njej in skupini prinesel nepričakovano zmago. Rojena je v znamenju kozoroga in ima rada swing, stare filme, zimzelenčke, šansone ter igra saksofon. Pela je že kot otrok. Obožuje ples, je članica plesne swingovske skupine Meule in ljubiteljica salse (»Plesu se ne bi mogla nikoli odpovedati!«), rada ima smeh ter ljudi – ponavadi z zabave odide zadnja. Univerzitetna diplomirana kulturologinja, ki bo letos magistrirala, ljubi kulturo (že sedmo leto soorganizira festival klasične glasbe Musica Carnium), v prostem času pa rada oblikuje nakit, šiva in požira knjige. Toda najbolj jo je zaznamovala glasba: »Ker je petje spoznavanje samega sebe!«

Kamvas bo odplavila zmaga? 

Še naprej bomo delali tisto, kar smo načrtovali in kar bi delali, tudi če ne bi bilo udeležbe na festivalu ter zmage. Zmaga pomeni, da bomo imeli morda malo lažjo pot – po drugi strani pa malo težjo. (smeh) Ljudem želimo predstaviti glasbo, ki je všeč nam, torej glasbo, ki diši po jazzu, je pozitivna in izraža veselje do življenja. Želimo širiti to pozitivno energijo. Vsi nismo profesionalni glasbeniki, toda glasba nas trdno povezuje. Jaka je edini med nami, ki je akademik in poučuje glasbo, toda vsi smo glasbeno izobraženi: morda nas tudi zato, ker imamo druge vire preživetja, glasba druži bolj na čustveni osnovi in ne na materialni – nismo preračunljivi, igrati in peti nam je v veselje in ti občutki so zelo močni.
Kaj vas je pripeljalo skupaj? So vas za jazz res navdušile risanke?
Vsi imamo radi jazz, swing. Res, mene so privlačile stare ameriške risanke, filmi, v katerih je mnogo jazza – tudi v filmih Woodya Allena. Obožujem Franka Sinatro, Ello Fitzgerald, Sammyja Davisa Juniorja, Deana Martina, muzikale. Ko sem bila majhna, je bil vsako nedeljsko popoldne na televiziji kakšen od teh filmov, in strašno rada sem jih gledala. Vsi ti filmi, ples, glasba, vse to je ostalo v meni: učila sem se igranja na klarinet in saksofon, igrala v različnih »plehgodbah« in različnih bendih, a kot instrumentalistka nisem mogla doživljati vsega tega, kar doživljam pri petju; morda zato, ker ni bilo druge možnosti, kot da se učim klasiko, ali pa zato, ker sem bila premlada.

Toda saj vas je petje spremljalo ves čas – peli ste tudi v pevskem zboru, študirali pa kulturologijo. Zakaj?
Ja, a najbolj se spomnim mami, ki mi je pela, ko sem bila majhna. (nasmeh) Ko sem igrala saksofon in klarinet, nisem pela, kasneje, ko sem začela pri folklori, pa sem spet začela peti. Zelo sem uživala, takrat me je spet začelo grabiti! In začela sem razmišljati, da ne delam nobene stvari, ki so se mi začele odpirati v otroštvu. Pogledala sem nazaj in začela peti. (smeh) Seveda pa sem šla po utečeni poti študija, ki omogoča preživetje. Včasih sem si želela, da bi bilo to zame dovolj, da ne bi komplicirala, da bi bila zadovoljna samo s službo – pa se ne pritožujem, a nekaj mi je manjkalo! Glasba je postala ventil za vse druge stvari, za vse stiske, obremenitve. Vsakdo se znajde v neki stiski in misli, da mu bodo pomagali drugi – a moraš si sam. Meni je pomagalo petje. Ko sem se začela ukvarjati z njim, sem se začela ukvarjati sama s seboj, s svojim telesom: toleranten moraš biti do sebe in drugih in nisi več tako nemogoče zahteven do sebe, da bi od sebe zahteval popolnost. Ko postaneš toleranten, se imaš vse raje – to se mi je zgodilo pri petju.
Sta vas tega učili vaši učiteljici Metka Štok in Darja Švajger?

Ne vem, ali sta se tega zavedali, ta preskok se je dogajal v meni, ne da bi oni to vedeli – preprosto se moraš začeti ukvarjati sam s seboj. S petjem sem se spravila v red.
Moji učiteljici pa … (smeh) Metka je zelo dosledna in stroga, postala je moja prijateljica: včasih po koncertu pride k meni in mi pove, kaj sem naredila narobe, kaj ni prav (smeh), toda jaz sem takšna, da kakšno stvar kljub vsemu  naredim po svoje. (nasmeh) Od Darje sem se pa naučila tolerance in tega, da mora biti petje najprej užitek in da je vanj treba dati čustva! Ko sem še igrala saksofon in v bendu, čustev nismo izražali, tam sem se lahko skrila za inštrumentom. Pri petju pa imaš inštrument v sebi: dajati čustva v glasbo je tako, kot da bi se slekel! Ne vem, ali to že zmorem, ne vem, ali lahko svoja čustva že nosim na dlani in se razgalim – pred vsemi! A včasih uspe! (nasmeh)

                                                                       Več v Jani št. 29, 14.7.2009