»Po 15 centimetrih se je obrnila nazaj in nato potovala skozi spodnji del trebuha v desno nogo. In v tem času je vstopila še druga strela. Bilo je bliskovito, toda natančno sem se zavedala teh sekund in celotnega dogajanja. Videla sem streli, kako sta se, ko sta zapustili telo, razpršili v žareči mreži, ki je bila gosto oblikovana čez celotno polje.« Nenavadno je, da so njeni notranji organi po udaru dveh strel povsem nepoškodovani; sta pa močno opečeni nogi. »Bolečine, ki jih doživljam na opečenih nogah, so strahotne. Zato bi bilo bolje, da mojo zgodbo napišete po tem, ko me ne bo več tako bolelo in ko bom že hodila. Takrat bo do bralcev prišla s čisto drugačno energijo, kot bi sedaj,« mi je rekla Vera Vardjan, ko sem jo prvič obiskala na Kliničnem centru na oddelku za opekline. Tam se znajdejo redki srečneži, ki preživijo udar strele.

Vstopila je v drugo stanje zavesti. Po udaru strele je izgubila zavest; glede na vse, kar je doživljala v tem stanju, lahko rečemo, da je vstopila v drugo stanje zavesti. Uro in 10 minut je v razbesneli nevihti ležala na poti čisto blizu svojega doma – ko je odšla od doma, je pogledala na uro, zato lahko tako natančno govori o času. Po vseh pravilih bi morala biti mrtva – strele, ki potuje čez sredino čela, tik ob vitalnih organih pa prek noge v zemljo, pokončajo človeka. Če že po čudežu preživi, ima zagotovo poškodovane notranje organe. Vera pa ima »le« opečene noge; vse drugo je kot novo. »Zavedam se, da sem se ponovno rodila. Ta dva meseca v bolnišnici sta kot priprava za vstop v moje novo, drugo življenje,« je prepričana Vera.

Ko se je zbudila na poti sredi travnika, je imela v rokah mobitel, na katerem je bilo z velikimi črkami, kakršnih sicer njen telefon nima, izpisano ime prijateljice Jane. Ne da bi pritisnila na gumb, je bila povezana z njo in glasom, ki ga Jana ni prepoznala kot Verinega, je prosila za pomoč. Prihitela je in jo odnesla v hišo: »Manjša in drobnejše je od mene, a me je, tako mi je rekla, nesla z lahkoto, kot da sem pero.« Iz Črnomlja so jo s helikopterjem odpeljali na Klinični center. Ožgan obraz se je neverjetno hitro pozdravil, sledi strele in opekline so še vedno vidne na zgornjem delu trebuha, medtem ko ima spodnji del trebuha in noge povite. Okrevanje ni lahko; imela je dve operaciji, bolečine na opečenih nogah so občasno neznosne, čeprav se osebje zelo trudi, da ji čim bolj pomaga. Po dveh mesecih je postopno začela s prvimi koraki. Vera pokaže od strele osmojen in potolčen mobitel, ki je kljub vsemu kar delal. Pri njenem operaterju so ji poklonili prav tak nov telefon, saj je neverjetno, da ta napravica kljub streli deluje. Osmojenega in potolčenega bo Vera shranila za vedno.

Več v Jani št. 30, 24.7.2012