Foto: Šimen Zupančič

Vse pike se povežejo. Za Nastjo, ki je bila, kot pravi, od nekdaj noro aktivna, delavna in radovedna, se zdi, kot da je ves čas intuitivno sledila načrtu, ki ga je imelo življenje pripravljenega zanjo. »Kot je rekel Steve Jobs, ko pogledaš nazaj, se vse pike povežejo, in tako so se verjetno tudi pri meni,« se smeji. V osnovni šoli je trenirala gimnastiko, veliko nastopala in sodelovala v vseh mogočih krožkih. Ker si je želela stvari in drugačne garderobe od drugih, si je že takrat tudi šoli sama pletla puloverje ter se naučila šivati: »Denarja za blago ni bilo, pa sem kar naprej nekaj parala in rezala rjuhe.« Takoj po srednji šoli je ob študiju delala kot manekenka in hkrati čistila pisarne. »Zgodilo se je, da sem bila na modni reviji, potem sem pa v istih oblačilih in popolno naličena čistila pisarne,« pove. Nadaljevala je na mariborskem radiu in televiziji kot novinarka. Ima štiri diplome, iz bančništva in financ, marketinga, sociologije in komunikologije, a le zato, ker je ves čas iskala kreativnost. Vmes je prepotovala pol sveta. »Ko pogledam nazaj, mi je bilo verjetno ves čas dolgčas, zato sem toliko delala, potovala in študirala. Po mojem sem ena redkih, ki pri 26 ni obiskala vedeževalke zaradi ljubezni, temveč zato, da bi mi nakazala poslovno pot. Pri 28 letih sem ugotovila, kaj mi je res všeč. Ker nisem več želela spodbujati potrošništva in delati za kokakolo, sem bila srečna, ko sva se s pionirjem oglaševanja na Balkanu in enim od začetnikov kreativnega razmišljanja pri nas Draganom Sakanom našla v kreativi skupine New Moment. Tam sem spoznala leta 2003 Edwarda de Bona in se prepričala, da kreativnost ni stvar umetnosti, sreče ali naključja, temveč zelo strukturiran postopek. Ko sem prevedla prvi dve njegovi knjigi, sem bila pečena. Pri triintridesetih sem končno vedela, kaj si želim dati družbi.« De Bono ji je predlagal, da postane licencirana trenerka njegovega učenja kreativnega razmišljanja, in bil njen prvi učitelj. Ko je pred trinajstimi in dvanajstimi leti postala mama Eve in Timona, si je vzela čas ne samo zanju, ampak tudi za raziskovanje metod razmišljanja. Leta 2009 je šla na svoje, od leta 2012 pa s pomočjo kolegic organizira tudi predavanja o pozitivni psihologiji. Hkrati se loteva številnih projektov. »De Bono je nekoč dejal, da je najprej razvil orodja za razmišljanje v šolah, potem šele za korporacije. Takrat sem že imela majhna otroka in sem se povsem ogrela za idejo, da bi predmet 'razmišljanje' spravili v vsako šolo. In poklic 'idejnika' v vsako podjetje. Če bi se ljudje naučili razmišljati strukturirano in osredotočeno, bi si prihranili veliko časa, živcev in bi imeli več energije za odnose. Ker živim strukturirano, lahko delam več projektov hkrati,« pravi.

Darilo tega časa. Mislila je, da se bo njeno življenje med karanteno umirilo, da bo imela več časa zase, pa je imela še več dela kot sicer. »Takoj sem odprla brezplačni trening možganov po Zoomu s petimi različnimi temami. Učili smo se, vadili, razmišljali, ustvarjali drugače in mnogi ljudje so to doživeli kot najlepše darilo tega časa, saj so dobili strukturo, ustvarili nova poznanstva in bili absolutno močnejši in kreativnejši.« Seveda tega ne moremo posploševati. »Zdravstveni delavci, trgovke, gradbinci take možnosti niso imeli. Osemdeset odstotkov družbe pa je imelo možnost, da živijo z manj stresa, divjanja, da so več z družinami. Marsikdo je to znal izkoristiti – nekdo je napisal knjigo, drugi se je naučil nekaj novega. Nepričakovana nerutinska situacija je različnim ljudem omogočila različne stvari. Ljudje so si lahko vzeli čas za hobije, za vse tiste stvari, ki jih sicer odlagajo na stran in zanje nimajo nikoli časa. Škoda je nenehno gledati novice, razmišljati o najslabšem in zaradi tega zablokirati ter zamrzniti. Na enem od predavanj razlagam o treh načinih pogleda pračloveka na stres – ali gre v boj, zamrzne ali se prestraši. Obstaja pa še četrta možnost, da se preprosto soočiš s situacijo, raziščeš okoliščine, možnosti in si potem narediš načrt, kaj lahko narediš v danih okoliščinah.« Do maja se je na vsako njeno srečanje prijavilo po 50 ljudi, dvakrat na dan, devetkrat na teden, deset tednov zapored. »Na koncu sem ves čas presedela za računalnikom,« se smeji.

Za družinsko logistiko skrbi mož. Še sreča, da ima ob sebi tako skrbnega moža Dušana, o katerem pravi, da podpira kar tri vogale in pol v njihovem domu. »Zaradi neumne poškodbe pri nogometu, ko si je pretrgal limfo in so mu že hoteli odrezati nogo, se je dve leti zdravil pri bioenergetiku, da mu je rešil življenje. Takrat je ostal doma in prevzel večino logistike v naši družini. Do četrtega maja, ko je bilo konec najstrožjih ukrepov karantene, je imel na seznamu že 26 stvari, ki jih moramo postoriti, tako smo bili recimo prvi pri frizerju.« Dušan je prevzel tudi vse nakupe. »Pri nas se ne more zgoditi, da bi zmanjkalo kruha. Ne bom rekla, da to noro podpiram, ker to zmanjšuje iznajdljivost. Po drugi strani pa sta bila tudi zaradi vse te moževe pozornosti in veliko skupnega časa naša otroka vedno zdrava. Niti enega dneva bolniške nisem imela, odkar sem na svojem. Medtem ko sem med korono delala na svojih projektih kot nora, je on delal tudi po sedem ur na dan za šolo z otrokoma, vse, kar so naredili, je dokumentiral in uredil, pa vse je bilo urejeno in pospravljeno. Tudi meni ureja vso dokumentacijo in nabavi stvari, ki mi jih zmanjka.« Od pisarniškega materiala do najlonk in šmink. »Jaz mu samo rečem, naj kupi eno rdečo, pa se že dogovori s prodajalko, meni se odtenki ne zdijo tako zelo pomembni.«

Več v reviji Zarja Jana, 9.6.2020

Foto: Šimen Zupančič