Mateja J.Potočnik

Najprej smo bili vsi malo zmedeni, nismo se znali organizirati, proti koncu epidemije pa nam je šlo že odlično. Zdaj bi pa večina rada delala od doma. A se bojim, da delodajalci ne bodo za.

Ključna stvar, zakaj smo »zavohali«, da bi takšno delo znalo biti dobro, je, da smo imeli več avtonomije. Vse raziskave kažejo, da je primerna stopnja avtonomije, to je samostojnosti, največji napovednik zadovoljstva in učinkovitosti pri delu. Če si lahko prilagajaš svoj dnevni urnik, izbiraš naloge, način, kako jih boš izpeljal – imaš neko stopnjo samostojnosti. Razen morda v proizvodnji. Pri delu od doma smo prihranili še ogromno časa, ker se nam ni bilo treba voziti na delovno mesto.

Hkrati smo si sami organizirali delo, se morali disciplinirati. Tudi tu so lahko pasti.

Od posameznikove osebnosti in navad je odvisno, kako si organizira delo. Nekateri imajo bolj jasno strukturiran dan, drugi so si znali poiskati pomoč na spletu – kako se organizira delo doma. Naredili so si urnik, zase, za otroke. Nekateri, ki imajo občutek, da jim šef narekuje delovni dan, in mu to prepustijo, so imeli težave. Nekateri so potrebovali vsaj štirinajst dni, da so ugotovili in »preklopili«, da to ni dopust. Marsikdo se je z užitkom odklopil in bral knjige; delodajalec je moral nekatere opozarjati, da je to oblika dela, pri kateri se pričakujejo prisotnost, zbranost, učinkovito sodelovanje. In za to človek potrebuje čas, energijo.

V karantenskem času so stopile v ospredje nove tehnologije. Mlade smo prej svarili pred njimi, zdaj so jim bile priporočene.

Vesela sem, da se je pokazalo, kaj je res nujno. Upam, da smo se naučili, da bo odpadel balast dolgih sestankov, srečevanj po nepotrebnem, odvečno poročanje. Po drugi strani pa se je začela oblikovati kultura komunikacije po spletu. Prej smo od daleč opazovali Američane ali znana mednarodna podjetja, zdaj pa smo sami preizkusili, na začetku smo bili nezaupljivi, okorni in nespontani, a sčasoma so tudi naši pogovori dobili jasno strukturo. Naučili smo se sprostiti med njimi, naučili smo se biti točni. Moje »stranke« so bile na spletnih sestankih dosti bolj točne kot na sestankih v podjetju. Imela sem dvajset skupin študentov, konzultacije na dvajset minut natančno in študenti so bili točni do minute, vsi hkrati, po Zoomu. Bila sem ganjena, kako preprosto lahko to poteka, če vsi sodelujemo in pokažemo pripadnost istemu cilju. Ta kultura se je zdaj oblikovala. Študenti so spraševali, se ustrezno odzivali. Njihova prisotnost je bila številnejša. Pogrešala sem edino očesni stik z njimi, debato, ki jo lahko vzpostaviš edino v predavalnici. 

Koliko denarja lahko podjetje prihrani z delom od doma?

Prihrani pri potnih stroških in prostoru, ki ga daje zaposlenemu. Že pred epidemijo so nekatera podjetja kombinirala en dan dela od doma in štiri dni dela v pisarni. Pisalne mize si lahko deli več ljudi. Niso več vezane na osebo – moja miza, moja rožica, moj računalnik. Velik prihranek je tudi čas vožnje na delo in z njega, ki ga lahko kakovostno preživiš drugače, če delaš od doma.

A veliko podjetij še vedno rado nadzira svoje zaposlene, kdaj pridejo na delo, kdaj odidejo, s »štempljanjem« ali kako drugače.

Res je. To je organizacijska kultura, kjer niso gradili na odnosih, ki bi temeljili na zaupanju. Ti odnosi temeljijo na avtoriteti. Zaupanje je dolgotrajen postopek, tako kot v partnerskem odnosu. Tu imajo prednost mlajša in manjša podjetja. Slovenci smo na prepihu različnih kultur: germanske, protestantske, hkrati pa balkanske, italijanske, mediteranske. In to se »uspešno« prepleta pri našem spoprijemanju z izzivi. Od šolskega sistema dalje spodbujamo iskanje ovinkov. Učenec ima za nalogo narediti plakat, naredijo ga starši. Študent ne prebere knjige, ampak samo povzetek. Zaposleni izkorišča, če ga ne preverjajo. Zato je pri nas težje vzpostaviti zaupanje kot v kakšni skandinavski državi.

Tudi za javni sektor govorijo, da bi lahko po karanteni delo od doma postalo nova normalnost.

Tu je več izzivov. Težje je pri zaposlenih, ki delajo, na primer, s strankami. Pomembno je tudi, da se ljudje povežejo med sabo. Kulture podjetja ne moreš spoznati doma, na kavču, moraš jo čutiti, videti, se družiti. Šefa in njegovo delo moraš spoznati osebno, da ga lahko nekoč nadomestiš. Tu so omejitve. Na drugi strani so omejitve pri posamezniku, doma. Nekateri živijo v natrpanih stanovanjih, drugi sami. Nekateri ne bi nikoli več ponovili izkušnje dela od doma. Potrebujejo rutino, da se zjutraj uredijo in gredo delat.

Več v reviji Zarja Jana št. 23,  8. 6. 2020