revija Jana

Lani je šlo vse kot po maslu, imeli smo udoben avto, ki ga nisem jaz vozila, posledično sem zato vso pot dremuckala na sovoznikovem sedežu in nisem razmišljala o prav ničemer. Mentalno sem se pripravljala na izklop iz realnega sveta, in ker sem se v preteklosti kar močno trudila glede tega, da ne bi razmišljala preveč, vam iz prve roke povem, da to sploh ni tako preprosto, kot je slišati.                                                                                              

Letos je bil načrt poti podoben, a se je sfižil, še preden se je dejansko začel. Na pot bi morali že v soboto, za takrat smo imeli rezerviran apartma, a smo odhod prestavili za en dan, ker je gospe Z. tisti dan nenapovedano uletela predstava v gledališču. Ni panike, bomo šli pač v nedeljo, kaj pa je to en dan dopusta manj. V soboto zvečer me je klicala taista gospa, saj se je z avtomobilom, ki naj bi nas varno popeljal morskemu oddihu naproti, zabila v drevo. »Dobra novica je, da se nikomur ni nič resnega zgodilo, smo pa vsi malo pobunkani. Fant, ki je sedel na zadnjih sedežih, si je prebil arkado, posledično smo vsi končali na urgenci.« »Ja, kaj bomo pa zdaj?« sem vprašala osuplo. »Ja nič, jutri ne moremo na pot, ker ne vem, koliko so preostali poškodovani, bomo pač šli v ponedeljek zjutraj. Aja, pa ti boš morala peljati s svojim avtom, moj je totalka, nevozen,« je zaključila gospa Z.  

»Ampak …« sem od šoka začela jecljati. Na ta scenarij pa res nisem računala. »Moj avto ni ravno pripravljen za dolge proge. Prejšnji teden je bil na velikem servisu, nekaj dni zatem pa se mu je znova prižgala tista bedasta lučka na armaturi. In nisem prepričana o njem, sploh pa ne za tako dolgo potovanje. (Do Zadra je pribl. 500 km in še enkrat toliko nazaj.) Pa majhen avto imam, težko se bomo spravili vsi vanj, plus še potovalke od vseh …« »Kakšna lučka se ti to prižiga? Pa saj si bila pri mehaniku, verjetno ne bo nič narobe,« je vztrajala gospa Z. Po desetih minutah prigovarjanja sem popustila, včasih se to, na mojo žalost, zgodi celo prej. Na tem občutljivem področju, kako reči ne, me čaka še veliko dela …                                                                                                                                  
V ponedeljek zjutraj sem zbasala Tonko v avto, pri Pijavi Gorici pobrala še dve ženski in dva zgodnja pubertetnika in potem smo pičili na morje. Nervozna sem bila, čakala me je dolga (in vroča) vožnja s polnim avtom, in če se spomnite, sem pred nekaj meseci komaj komaj dobila nazaj vozniško dovoljenje. Ki mi je bilo, mimogrede, odvzeto po krivici. In zaradi moje neumnosti.                                                

Komaj smo zbasali v moj avtomobilček vse nujne potrebščine, od hrane nismo vzeli niti enega paradižnika, saj ga nismo imeli kam dati – vse je bilo polno do zadnjega kotička. Otroka na zadnjem sedežu sta imela svoja nahrbtnika pod nogami, kup knjig, ki čakajo na branje celo leto, pa je bilo stlačenih pod moj sedež. Tonka se je zvila med noge gospe Z., ki je sedela na moji desni. »Takole otovorjeni in polni do zadnjega kotička smo včasih potovali na morje, in to s fičotom, ki pa je celo manjši od mojega avta,« sem stresala neumne dovtipe, da bi prikrila naraščajočo nervozo. Strahoma sem pogledovala na armaturo, res mi ni bila všeč lučka, ki je kazala, da je nekaj narobe z motorjem. Kaj točno, nisem imela pojma, s temi lučkami so se v zadnjem letu ukvarjali vsaj štirje različni mehaniki. In lučka je še vedno gorela. Šment.                                                                                                                                

Do višnjegorskega klanca je šlo vse kot po maslu, niti prometa ni  bilo toliko, kot sem mislila, da ga bo. Naglas sem si oddahnila, morebiti pa res pretiravam s to nesrečno paranojo. Vse bo v redu, avto je bil v nulo pošraufan prejšnji teden. Ena lučka gori, ampak kaj je to proti vsem drugim na armaturni plošči, ki pa ne gorijo. Verjetno bo vse okej, tako kot vedno, in znova delam dramo brez razloga. Na ravnem delu avtoceste pred Ivančno Gorico pa je začel moj ubogi avto trzati, kot bi večkrat močno kihnil, čez nekaj minut sem začela izgubljati hitrost, zbegano sem se ozirala po zaslonu pred sabo, kjer se je z velikimi oranžnimi črkami izpisalo SERVICE. Ne samo da se je izpisalo, tudi utripati je začelo. Moje srce je začelo hitreje biti, gospa Z. je trznila iz dremeža, za sabo sem slišala prestrašeno čebljanje otrok, ki sta dva dni nazaj že doživela trk v drevo. Ja nič, sem umirila svoj glas, še ena histerična ženska v avtomobilu res ne bo prinesla nobene rešitve. Zapeljala sem z avtoceste na bencinsko črpalko pri Ivančni Gorici, avto je kašljal kot kronični kadilec na smrtni postelji, očitno bom morala poklicati asistenco. Upala sem samo, da jo imam. Pojma nimam, kaj imam plačano pri avtomobilskem zavarovanju, to so stvari, ki so zame tako nepomembne v življenju, kot so mednarodni tekaški uspehi nekdanjega predsednika Boruta Pahorja.                                                                            

Je pa fajn, če jo imaš. Asistenco namreč, ker potem ne plačaš 200 evrov za tistih 20 km, da te zapeljejo nazaj v Ljubljano. Na bencinski smo spili kavo ob 6. zjutraj, v tem času je tudi prišlo vozilo AMZS z izredno prijaznim mladim fantom po imenu Gašper. Tri ženske, dva otroka, psa in avto je odpeljal do Želimelj, kjer imam enega od svojih mehanikov. Seveda smo ga zbudili, ob sedmih pošteni mehaniki še spijo. Po nas je prišel sin gospe Z., da nas bi odpeljal k njej domov. Ko smo se nabasali v vozilo skupaj z vso prtljago, je stari džip zakašljal in crknil kar tam sredi ceste. Osuplo smo se gledali, pa kaj je zdaj to? Preveč ženske energije na kupu morda, da ubijemo vsak avto, ki se ga samo dotaknemo? Mehanik nam je zdaj posodil svoj kombi in ponovno smo zložili vanj stvari kot v igrici tetris. Vendar je imel kombi spredaj samo dva sedeža, zadnji del je bil nabasan z orodjem, lopatami in kartonskimi škatlami. Meh, sem globoko zavzdihnila, in se z otrokoma spravila v zadnji del kombija. Prijeli smo  se, za kar smo se pač lahko prijeli, kombi pa je ves čas poskakoval po strmi makadamski poti, po kateri smo se peljali. Otroka sta bila rahlo prestrašena, še nikoli se nista peljala kot zaboji krompirja. Poskušala sem ju zamotiti in spraviti v dobro voljo z zgodbo o tem, kako se v mnogih državah, recimo tudi v Ameriki, točno takole ljudje vozijo vsak dan na delo, na njivo, v šolo – na zadnjem delu tovornjaka,  in to celo brez strehe. Z zgodbo ju nisem ravno impresionirala, še vedno sta se vsa bleda krčevito držala za kartonaste škatle, da ne bi med vožnjo zgrmela po tleh.                                                                           
Kaj bomo z odhodom na morje? Nismo vedeli: dva avta sta fuč, poskusili bomo z izposojo avtomobila ali pa z nadomestnim avtomobilom. Ura je bila šele devet zjutraj, jaz pa sem že bila tečna in utrujena, kot bi bil za mano resen in navit osemurni delovnik. »Tudi če vse skupaj odpovemo, ne bo nič narobe, očitno nam ni namenjeno. Grem domov, napolnila si bom bazen z vodo in potem tam ležala ves dan.« A moja želja ni bila uslišana, nekdo tam zgoraj je imel z mano drugačne načrte.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 27, 8. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana