Revija Zarja

Potem pa je mikrofon dobil predse dr. Gorazd Pretnar. Neustrašnega mikrobiologa na teh straneh prav gotovo ni treba posebej predstavljati. »Samovžig je bil produkt malomarnosti,« je jasno povedal. »Če bi hotel samo našteti vse napake, ki so bile zagrešene, bi moral govoriti sedem ur! Vse, kar je lahko šlo narobe, je tudi šlo. In kaj ni zanimivo, da ni bil zaradi tega nihče zaprt ali ni vsaj izgubil službe?« Seveda smo ga prosili za pogovor.

Iz besed predstavnikov države na Vrhniki je bilo moč sklepati, da je zadeva Kemis za gospodo velikaše pravzaprav zaključena.

Res je videti tako. Ampak kaj ko zadeva žal ni ad acta. Ljudje se bodo še upirali, pričakujemo lahko vsaj eno resno tožbo ribičev, pa tudi podaljšani monitoring atrazina bo pokazal marsikaj zanimivega. Marsikdo pa je prezrl naslednje: glede na vse, kar je bilo s strani države na Vrhniki povedano, imajo domačini zdaj najboljši možni argument za takojšnjo odstranitev Kemisa.

Kateri argument?

Čista ekonomika. Centri za uničevanje nevarnih odpadkov očitno nimajo nobenega smisla. Če lahko sredi naselja zgori 1500 ton močnih strupov in ni nikomur nič, to pomeni, da te cele dejavnosti sploh ne potrebujemo. In da smo ves ta čas torej zanjo brez potrebe metali stran denar. Vse take centre po državi lahko očitno že jutri ukinemo! Saj strupi sploh niso strupeni, Vrhnika je to zdaj na veke vekov dokazala! Najbolje bo, da smeti zažigamo kar vsak pri sebi doma, na svojem vrtičku. Zakurimo te ogenjčke, pa bomo veliko prihranili.

Upam, da ni bralca, ki ne bi zaznal bridke ironije v vaših besedah. Na tej obešenjaški noti: sem gospodo uradnike prav razumel, da smo imeli Vrhničani v bistvu srečo, da je eksplodiral Kemis? Namreč zato, ker je samo zaradi tega država sploh ugotovila, kako zastrupljeni smo od prej!

Hmm … Tega ni sicer nihče tako eksplicitno rekel, ampak iz njihovih govoranc bi res lahko mirno potegnili tudi ta zaključek.

Vi ste povsem prepričani, da nam glede Kemisa državni organi ne govorijo resnice.

Samo za začetek: če je bila na terenu najdena ena meritev dioksina, jih je več. To je absolutna gotovost. Dioksin pa je desettisočkrat bolj genotoksična in rakotvorna snov od naslednje snovi na lestvici. Že samo to je dovolj za skrajno zaskrbljenost. Če pa je vse skupaj podkrepljeno še z opažanji s terena … Veste, dan po požaru so me klicali tako starši kot varuška iz bližnjega vrtca, kjer so imeli zunaj akvarij za pupke. Jutro po požaru so bili pupki mrtvi. Menda je to ja indic v tisto pesimistično smer? A kaj ko našo državo že od začetka vodi predvsem želja, da na Vrhniki ne bi ničesar našla.

Zakaj tako pravite?

Izhajam iz tega, česa vse niso naredili. Pa saj Nacionalni inštitut za javno zdravje ni niti izvedel svojih meritev, temveč se je ves čas šlepal na meritve ARSA! Če bi pokrival svoj vidik, ki je po definiciji »javno zdravje«, bi moral naročiti svoja vzorčenja v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano. Tega ni naredil. In zato nam danes manjka še kako pomemben podatek. Okoljski vzorci so namreč namenjeni ugotavljanju posledic ekološke katastrofe na okolje! Ne na zdravje ljudi!

Aha …

Nacionalnemu inštitutu se tudi ni zdelo vredno vsaj pri svojih različnih organih zbrati podatkov o tem, kaj so v Kemisu odpremili v sežig. Pozor, vsi državni podinštituti in laboratoriji moramo o tem državi zgledno poročati! Vse moramo imeti dokumentirano v evidencah, drugače nas pošteno oglobijo. No, iz teh podatkov bi bila slika že precej bolj jasna. Mnogo bolje bi vedeli, kaj je gorelo in kaj torej z raznimi vzorčenji sploh iskati. Pa to očitno ni bila vrednota.

Je ob »nesreči« v Kemisu en sam del državnega aparata dobro opravil svoje delo?

(dolgo premišljuje) Hja, če pod državni aparat štejete gasilce, potem oni. Pogojno omembo si morda zasluži tudi ARSO, ker je naredil marsikaj, česar mu tehnično ne bi bilo treba. Pa morda ekipa za ekološke nesreče z Inštituta Jožef Stefan, ki je sicer prišla pravočasno, a je bila na teren poslana gola in bosa, z obupno zastarelimi aparaturami.

Kateri člen aparata pa je pod črto svoje delo opravil najslabše?

Nacionalni inštitut za javno zdravje. Ker ni storil tako rekoč ničesar. Ker bi ne samo lahko, temveč gotovo moral predlagati evakuacijo Vrhnike. Pri bistveno manjših nesrečah izpraznijo v Ameriki cela mesta. Tudi marsikje po Evropi, če smo že pri tem. Ko mi nekdo reče, da si Vrhničanom »niso upali« predlagati evakuacije, da ne bi povzročili panike, se vprašam, ali mu delujem retardirano, da mi kvasi take bedarije. Kakšna panika vendar?! Občane samo korektno obvestite po javnih občilih in jim povejte, v katerih telovadnicah so zbirna mesta in kje lahko parkirajo!

Najbrž res.

Ko bi se cel obupni aparat vsaj za prvo silo zbrihtal do naslednjega dne! Župan in civilna zaščita bi morala kot prvo stvar zjutraj oprati celo mesto. Ljudem pa svetovati, naj temeljito sperejo svoje okenske police, avtomobile in dvorišča. Da se odstrani strupeni prah in prepreči njegovo širjenje. In tako bi se izognili rakotvornemu koktajlu, kot ga je poimenovala kolegica Fikfak.

Ki je zdaj kje?

Ja, kje? V vas. Kar ste podihali, ste podihali. Za odgovor na vprašanje, koliko škode je to v vas naredilo, lahko pa za zdaj samo dvigneva pogled gor k Vsevišnjemu. In primakneva malo molitev, da ni bilo prehudo.

Zanimivo, ampak ko sem vas vprašal, kateri državni člen je svoje delo opravil najslabše, sem mislil, da boste izpostavili inšpekcijsko službo. Ta je po vsem, kar se je zgodilo, prišla ven s fascinantno ugotovitvijo, da je bilo vse v redu. Da smo dobesedno imeli ekološko katastrofo po vseh predpisih.

(kisel nasmeh) Ja, to je bila res fascinantna ugotovitev. No, moji viri znotraj aparata mi nasploh pravijo, da so bili vodilni po raznih institucijah prepričani, da bodo vse skupaj mnogo lažje utišali in zataškali. Potem pa jim je zadeva malo ušla iz rok.

Sem prav razumel, da veljavna zakonodaja zahteva obstoj posebne medresorske komisije za kemijsko varnost? Pa je ob požaru na Vrhniki kljub temu preprosto ni bilo?

Natanko tako. Čeprav jo zakon izrecno zapoveduje, jo je dr. Ivan Eržen kot bivši sekretar na ministrstvu za zdravje pred leti ukinil. Njegov PR je to sicer zanikal, a meni je dr. Eržen to povedal vpričo novinarja Uroša Slaka, ko so bile kamere ugasnjene. Takrat se nama je celo kakor malo pohvalil s tem, da je dolžnosti komisije prenesel na sekretarje.

»Vse take centre po državi lahko očitno že jutri ukinemo! Saj strupi sploh niso strupeni, Vrhnika je to zdaj na veke vekov dokazala!«

»Če lahko sredi naselja zgori 1500 ton močnih strupov in ni nikomur nič, to pomeni, da te cele dejavnosti sploh ne potrebujemo.«

Pa lahko zdaj kot Vrhničan tožim državo, ker me je protizakonito pustila nezavarovanega?

Absolutno. Lahko vložite kazensko ovadbo proti neznanim osebam, ki so nekje med vlado in uradom za kemikalije. Ovadbo proti neznanim osebam, ki so odgovorne, da ni medresorske komisije za kemično varnost in medresorske podkomisije za nesreče s kemikalijami. Čeprav njun obstoj zapoveduje zakonodaja. Točneje, 56. člen zakona o kemikalijah.

Na zboru občanov ste izrekli zanimivo misel: ne samo, da niso organi pregona v celi vrhniški zgodbi nikogar zaprli, tudi priprli niso nikogar!

Ogrožanje življenja državljanov zaradi malomarnosti je pri nas kaznivo dejanje. Tudi »opustitev« in »okoljska škoda« sta jasni kazenskopravni kategoriji. Pripor je v pravni državi učinkovito sredstvo, da se zavarujejo materialni dokazi. Če jih pripremo, glavnim akterjem domnevnega zločina omejimo možnost brisanja sledi. Zdaj je seveda že prepozno. Kdo ve, kaj vse bi utegnili vmes pobrisati … A ponavljam, v primeru Kemisa gre za izrazito kaznive pravne kategorije. Če bi bil novinar, bi zdaj ves čas visel pred vrati tožilstva in čakal na obtožnico.

Na občnem zboru je eden od občanov, ki je dolga leta delal v Nemčiji, postavil kaj čudno vprašanje. »Če tako očitno ne znamo sami,« je vprašal, »zakaj preprosto ne prevzamemo nemških predpisov za primer kemičnih nesreč?«

Heh, tu bi spomnil na to, kako je bilo, ko se je Vrhničane mehčalo za pristanek na prihod Kemisa v občino. Takrat so jih vozili po primerljivih avstrijskih obratih, kjer so stvari prav res vrhunsko urejene. Vrhničanom je bilo obljubljeno, da v občino prihaja nekaj takega … Dobili so pa Kemis.

Torej … Aha, vi v bistvu pravite, da lahko prepišemo najboljše predpise v galaksiji, pa bo čisto vseeno, če se jih ne bomo držali.

Še enkrat bi omenil, da imamo po zakonu medresorsko komisijo za prav take primere. V resnici pa je v času požara nismo imeli, ker je bila ukinjena oziroma je preprosto zamrla. In nikomur nič.

Ampak kaj bi potem sploh pomagalo?

(samo malce resignirano) Kaj pa vem. Blaga diktatura.

Razsvetljeni absolutist?

Tako.

Prav po njem zdaj vsi hrepenijo, ampak … absolutisti so ponavadi vse prej kot razsvetljeni.

Saj vem. V resnici se nam dogaja razpad sistema – pravzaprav razkroj družbe, kot pravi Boštjan M. Zupančič. Sočlovek ni več vrednota.

Na občem zboru ste večkrat omenili neposredne pritiske na vas, predvsem z grožnjami v službi.

Zanimivo, da jih tokrat še ni bilo. Morda še iščejo pravi mehanizem. Vedno, ko sem se za kaj resno zavzel, posledice niso izostale. Ko sva z Antonom Komatom dosegla prepoved pesticida acetoklor, sem bil zaradi tega recimo ob službo. Čeprav je acetoklor zelo rakotvoren. Ampak če bi moral še enkrat skozi tisto zgodbo, bi to spet storil in bi šel kvečjemu še trše. Kajti takrat smo trpljenja v prihodnosti rešili kar nekaj družin – acetoklor se je posebej pogosto uporabljal v severovzhodni Sloveniji. Prihranili smo jim ne samo trpljenje, ki ga v vsako hišo prinese rakav bolnik, temveč tudi vse tisto trpljenje, ki ga prinesejo vedenjske spremembe kot posledica vplivov na ščitnične hormone. Takrat sva s Komatom vrgla ven kar eno celo serijo kemikalij. Med njimi recimo tudi paration, s katerim bi bilo s precejšnjo lahkoto zagrešiti teroristično dejanje. Za 2400 tolarjev pobiti recimo 200 ljudi.

Tudi v času koprskega prahu in vodomatov so vas skušali spraviti ob kruh.

Drži, takrat je globoka država klicala mojega šefa dr. Milana Kreka in mu ukazala, naj me vrže iz službe. Pa tudi na sedanjem delovnem mestu sem že dobil dva ukora pred izključitvijo. Nazadnje zato, ker sem »uporabljal službeni mejl za zasebno komunikacijo«.

Bože mili.

Prej ste me vprašali, kakšna bi sploh lahko bila rešitev za vse skupaj. Moj odgovor je: zelo konkretna prevetritev sistema. Velikaši po Kemisu vsi po vrsti razglašajo, da so se iz zadeve veliko naučili. Ampak bi jim vi osebno zaupali popravni izpit? Kaj ne bi bilo bolje, da jih raje kar zdaj pošljemo delat nekaj drugega? Njihova mesta pa popolnimo z izobraženci, ki so stari, recimo, dobrih trideset let? Teh nam res ne primanjkuje. Polni so znanja in energije. Če bi se jih le pripustilo zraven, bi se stvari lahko zelo hitro spremenile.