Revija Zarja

Včasih je treba stvari videti zelo od blizu, da dojameš. Ker če ti kdo o čem le govori, dvomiš, da je res. Živimo v državi, kjer nad šolskimi programi ob aktualni ministrici – ki je sicer po diktatu stranke za brezupno predsedniško avanturo zapravila kar nekaj časa in energije – bdi še kakšnih tisoč po večini z doktorati ovenčanih ljudi. Sami strokovnjaki torej!

O tem, kako so ti strokovnjaki vpeljevali v naše osnovne šole pouk tujega jezika, sem že pisala. Eni so se ga začeli učiti v prvem razredu, drugi v drugem, tretji … No, v četrtem se ga letos končno učijo vsi. Tudi o tem, da bi, kot je že v dobršnem delu Evrope, v osnovni šoli dobili še pouk drugega tujega jezika, sem že pisala. In se čudila ravnatelju Dušanu Mercu, ki je prepričan, da bi morali učencem priznati osnovno šolo, četudi bi imeli pri tujem jeziku negativno oceno. A priznam šele zdaj: ko od blizu gledam, kako kaotično je vse skupaj izpeljano v praksi, razumem jezo mnogih. Celo več. Bilo bi čudno, če je ne bi bilo. Ker to, kar se dogaja vsaj v nekaterih, če ne vseh šolah, kjer so se po šolskem programu devetletniki prvič srečali s tujim jezikom šele v četrtem razredu, je, milo rečeno, kaotično.

Moj najstarejši vnuk rad hodi v šolo. Vsaj doslej je. A angleščina, s katero se je letos kot četrtošolec prvič srečal, mu je začela greniti življenje. Ker do zdaj ni bilo nobenih težav, je to presenetilo tudi starše. In postali so pozorni. Čisto mogoče je sicer, da je naš fant verjel, da bo šlo vse skupaj tako enostavno kot do sedaj tudi v prihodnje. Pa se je pač uštel. Prav tako je mogoče, da je položaj zapletel neizkušen učitelj, a vsega verjetno le ni kriv. Ker kolegi vedo, da nima izkušenj, bi mu gotovo pomagali. Tudi vodstvo šole verjetno ve, kako je treba v takih primerih.

Načeloma so se vsi otroci v njegovem razredu prvič srečali z angleščino. Načeloma. Druga spoznavanja jezika na tečajih, počitnicah, doma so za posameznika gotovo dobrodošla, a načeloma so vsi popolni začetniki. Po programu in kurikulumu. In začeti je treba na začetku, si mislim. Tako kot pri opismenjevanju. Tudi tisti otroci, ki že pred vstopom v prvi razred poznajo črke in črkovanje, morajo opraviti vse potrebne vaje.

Toda pri tujem jeziku je očitno lahko tudi drugače. Nisem pedagoginja, težko sodim stroko. Celo pristransko presojo staršev, da o dedkih in babicah niti ne govorim, priznavam. Tega, da se pouk tujega jezika pri otrocih, ki se formalno z njim prvič srečajo, začne s ponavljanjem prej – nekako nekje – pridobljenega znanja, pa ne razumem. A mojemu vnuku se je zgodilo. Dejstvo je, da tako otroci, ki so se z angleščino srečali že v nižjih razredih, kot tudi tisti, ki so jo prvič dobili v četrtem, uporabljajo isti učbenik. Kar je razumno, saj se razlike v znanju tujega jezika ne morejo vleči v neskončnost. Sploh pa je letošnja generacija četrtošolcev zadnja, ki se je začela tuji jezik učiti tako pozno. Vsem naslednjim bo lažje. Ni pa logično, da se položaju letošnjih četrtošolcev, ki so v nasprotju z vrstniki po mnogih drugih šolah začetniki pri učenju tujega jezika, ne prilagodijo njihovi učitelji. Mnogi so očitno v težavah. Z njimi pa tudi učenci.

Pred dnevi sem poslušala Polono Zupanc, izkušeno profesorico tujega jezika. Tako kot večina jezikoslovcev tudi ona zagovarja čim zgodnejše in prijazno srečanje s tujim jezikom, z igricami, pravljicami, pesmicami. V četrtem razredu je za to prepozno. Tam se začne, tako kot se je, ko sem se z angleščino – ne vem več, a zdi se mi, da v sedmem razredu – prvič srečala sama. My name is … You are my friend … I am not your sister … Are you a girl? ... No, I am a boy ... We are … They are not … Pa barve, številke in še kar veliko tega se je moral naš poba naučiti v samo nekaj učnih urah. In ker doslej s šolo in vsem, kar so tam hoteli od njega, ni imel omembe vrednih težav, je angleščina trenutno ena bolj zoprnih reči v njegovem življenju! To je tisto, kar je pri vsem skupaj tako zelo narobe. Grešnika pač lahko izbiramo. Lahko se odločimo za starše, ki niso otrok na svojo pest in na svoje stroške in za vsak primer pravočasno ter pred šolo usmerili v zgodnje učenje tujega jezika. Lahko rečemo, da je težava v učiteljih, ki se v takšnih zapletenih situacijah – milo rečeno – ne znajdejo najbolje, ali pa je pač najbolj kriva premalo zagreta in učljiva mularija. Vsakdo bo izbral po svoji presoji. A nekaj vendarle velja. Za vse. In je v omenjenem položaju nepopravljivo. Zgoraj omenjena prof. Polona Zupanc je jasna. Ob prvem stiku s tujim jezikom je najpomembnejše otrokom privzgojiti pozitiven odnos do njega. Učenje mora biti zabavno, privlačno in zanimivo. Opozarjanje na neznanje, ocenjevanje po nekaj urah pouka in neuspehi vzbujajo frustracije. In odpor.

Mislim si, da to velja za pedagogiko nasploh. A ob tem, kako zelo nerodno smo se pri nas lotili zgodnjega učenja tujega jezika, bi človek vendarle pričakoval, da se bodo tej težavi vsi vpleteni še posebno posvetili. Še posebno pa na tistih šolah, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov niso odločile za eksperimentalno poučevanje od prvega razreda naprej. Morda so se s tem ognile kakšni težavi pred leti, a vodstva so morala vedeti, da jih bo zato letos, ko je tuji jezik obvezen povsod, nekaj več. Predvsem za učitelje. Jasno je, da se razlike med znanjem otrok, ki so imeli tuji jezik že v prvem razredu, in med onimi, ki ga zdaj, tri leta kasneje, končno dobivajo v četrtem razredu, ne morejo vleči do konca devetletke ali še naprej. Čez noč jih pa ni mogoče izničiti. Kako so si to zlivanje počasne in hitre reke zamislili na šolskem ministrstvu in Zavodu za šolstvo, v resnici ne vem, upam le, da je vsaj kdo kaj malega mislil. Vsekakor metanje otrok v vodo ni pravi način. Verjetno bodo sicer slej kot prej vsi pribrcali na breg, toda nekaterim se bo ta »voda« za večno priskutila.

Očitno je, da bodo pri učenju tujega jezika, vsaj kratkoročno, najkrajšo potegnili prav otroci, ki so na učenje čakali najdlje. Niso bili prikrajšani le za igriv vstop v svet tujih jezikov, obsojeni so tudi na – športno rečeno – lovljenje priključka. Nekako tako, kot če bi tekaču čez ovire dodali še eno več in zahtevali, da se vseeno kosa z najboljšimi.