Mateja J. Potočnik

Najprej me je očaral njegov globoki radijski glas. Nekoč je bil radijski novinar. Pa ne samo to. Bil je filmski statist, garderober, portir, točaj, trgovec, glasbenik, skladatelj ... Pri 32 je začel izdajati knjige in doslej se jih je nabralo več kot 400. 59 njegovih, avtorskih, 80 prevodov. Piše o glasbi, duhovnosti, samozdravljenju, zgodovini, jezikoslovju. Piše pesmi, kratko prozo, romane. Pri zdravniku je bil nazadnje pred mnogo, mnogo leti. Obvlada namreč starodavno zdravilno tehniko za ohranjanje zdravja in zaviranje staranja. Poskušajmo odstreti nekaj tančic njegovega znanja in vedenja.

Pri zdravniku ste bili nazadnje leta 1980. To je osupljiv podatek.

Tega si niti ne bi zapomnil, če ne bi bil v Kliničnem centru maja 1980, hkrati s Titom. S svoje postelje sem videl v laboratorij, kamor so zjutraj prinesli njegov urin. S tem da sem jaz odšel iz bolnišnice, Tito pa je dva dni zatem umrl. Z mano ni bilo takrat nič resnega. Kasneje nisem hodil k zdravniku zato, ker nisem bil resno bolan, kot umetnik pa tudi nisem imel urejenega statusa, socialnega zavarovanja. Zato sem začel skrbeti za svoje zdravje drugače. Brez medicine. A šele čez desetletja sem se začel spraševati, zakaj bi šel k drugemu človeku, da mi pove, kaj je z mano narobe. To je absurd. Toda sodobni človek je tako odtujen od samega sebe, da mora k drugemu človeku, da ugotovi, kaj je narobe z njim.

Kakšne pa so bile vaše metode ohranjanja zdravja in »bežanja« od zdravnikov skozi leta?

Pri devetnajstih letih sem zbolel in sem za boljše zdravje in počutje začel delati jogo. To je bilo sredi sedemdesetih let, indijsko jogo sem nato delal sedem let. Desetletja sem jo hvalil in priporočal. In jo potem opustil, ker se mi je zdelo, da to ni prava pot. Danes jo zaradi vsega drugega znanja ne priporočam več.

Zakaj ne?

Namen joge hatha, radža, krijav... ni to, kar iščemo: da bi se pozdravili ali ostali zdravi in dolgoživi. Njihov namen je, da človek dobi stik z mistiko, duhovno platjo vesolja. Noben indijski jogi ni dolgo živel. Veliko vodilnih jogijev, na primer Jogananda, je začelo jogo delati že v otroštvu, ker so bili betežni, bolni. Moja šola se imenuje šola nesmrtnosti. Eden izmed nosilcev te šole je bil Lao Ce, vodja cesarskega arhiva, ki je delal do 135. leta, potem pa se je umaknil v gore. Prvi taoist, ki je delal te vaje, je bil Rumeni cesar. Na Kitajskem so te vaje poznali že pred 4000 leti. Bodidharma je pri 126 letih šel iz Indije na Kitajsko in deloval do 135. leta. To so sicer legende, a nekaj resnice je gotovo v njih. Jaz sem že kot deček čutil in verjel, da bom živel 140 let. Morda sem to pobral pri Nikoli Tesli, ki je govoril o podobni številki. A mu je življenje skrajšala prometna nesreča.

S čim pojasnjujete možnost dolgoživosti?

No, saj v resnici ni pomembno, koliko let človek doživi, bolj to, koliko let živi kakovostno, kako se počutimo, ko smo živi. Če si bolan in betežen ter odvisen od drugih, življenje ni dobro. Pred 20 leti sem spoznal tehniko vodne meditacije Lao Ceja. Zdaj to znanje – imenuje se zdravilni wu taj či – uporabljam vsak dan. Čisto sem se pozdravil, po sedmih letih pa sem bil na začetku zelo bolan, a vseeno vsako jutro uro in četrt še vedno delam te energijske vaje, da se obnovim in odstranim težave, še preden se zgodijo. Ko se mi pokaže prvi simptom, ga odstranim, še preden se razvije. Če ne hodimo k zdravniku, moramo biti v stiku s sabo. Tako kot ljudje, ki nimajo direktnega stika z Bogom – morajo imeti vmes posrednika. Če skrbiš zase sam, sprejmeš odgovornost za svoje zdravje. Tudi če je kriza, čez dan ne padem v stres. Vsako jutro očistim sistem vsega, kar se je nabralo slabega prejšnji dan.

Je stres res ubijalec?

Stres je tihi ubijalec našega časa, je najhujše, kar obstaja, hkrati pa je komaj opazen. Deležen ga je vsakdo, ki je polno vklopljen v to izkrivljeno družbo. Zato je nujno, da zboliš, saj je tudi družba bolna. Če se okrog tebe vsi starajo, se boš staral tudi ti. Staranje je bolezen in bolezen je staranje. Človek, ki se ne želi postarati, se mora izogibati boleznim, ker bolezen je staranje. Od starosti umre le redkokdo.

Kako pa deluje vaša tehnika?

Ne pravim, da je edina pravilna, je pa edina, za katero vem, da deluje, in izkoriščam njene dobrobiti. Uspeh je edini dokaz uspeha. Ko sem se intenzivno ukvarjal z založništvom, sem pri 43 letih zbolel, odpovedala mi je trebušna slinavka, bil sem debel, zakisan. Popil sem liter mleka vsak dan. Želodec ga ni mogel prebaviti. Ponočeval sem. Potem sem spremenil življenjski slog, nehal ponočevati, začel skrbeti, da zaužijem dovolj tekočine, začel kupovati hrano na bio tržnicah, začel s tibetanskimi – mladostnimi vajami, nato prešel na daoistične. Prešel sem na celovit sistem samozdravljenja. Zdravniki ti dajo tablete, ne pozdravijo te celostno. Človek mora imeti tudi dobre odnose, neurejeni odnosi povzročajo bolezni, treba je odpuščati. Moj cilj je, da ne bi imel nobenega sovražnika. Z vsemi sem se pomiril. Okolje vpliva na nas, mi pa vplivamo na okolje. Umetnik v življenju je največji umetnik. Umetnost je to, da ko se srečaš z nekom, gresta narazen oba zadovoljna. To je win win (zmagovalna, op. a.) situacija. Empatija, sočutje je zelo pomembno.

Kako pomembno je živeti v tem trenutku?

Ja, to je mantra že 40 let, začeli so jo ameriški hipiji. Pomešala se je z budističnim bodi tukaj in zdaj. A da je človek lahko tukaj in zdaj, mora vedeti, kaj je njegova prednostna naloga v danem trenutku. Zato moraš načrtovati svoje življenje. Sicer je čas, ki mine, samo izguba. Če pa načrtuješ, postane čas tvoj zaveznik. Če si pozabil zapreti pipo, vstaneš in jo zapreš. Tudi če prav takrat pišeš nekaj pomembnega. Načrt moraš zapisati na papir, sicer ne obstaja. Poiskati, kaj si želiš. Dobro vprašanje je: »Če bi imel vse, kar potrebujem, kaj bi počel?« In pride odgovor. Jaz si želim pisati knjige, temu rečem, da se igram.

Zakaj pišete knjige?

Ker imam toliko povedati Slovencem. Že odkar obstajam, pojasnjujem stvari.

Ste pametnejši od drugih Slovencev?

Pamet je boljša kot žamet. A pamet je nižja stopnja bivanja. Modrost je naš cilj. Vendar v naši družbi je to pozabljeno. Modrost je namreč temelj, na katerem raste človeštvo in se razvija. Modrost pride z izkušnjami in intuicijo. Modrost je najvišja nagrada. To je pot k cilju. Moder je tisti, ki ve, kdaj ima dovolj. Moja definicija je: bogat človek je tisti, ki je zadovoljen s tem, česar nima.

Pred civilizacijo ste pobegnili v naravo, v hribe nad Kureščkom. Je okolje pomembno za naše zdravje?

Preberite še ...

· Trajnost · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Jaz sem se pozdravil, tudi ko sem živel v mestu. A dokler sem živel v mestu, sem se dosti sprehajal, zdaj pa se ne več, ker sem sredi narave. Narava nas očisti, tudi vaje sem prej delal v naravi. Slab zrak je slab za telo, visok tlak je mestna bolezen.

Rekli ste mi, da ne gledate televizije, ne berete časopisov, ne poslušate radia. Kako pridejo informacije do vas, na primer o volitvah?

Jaz ne hodim na volitve. Voli volijo vole. Kot umetnik sem apolitičen. Neodvisen. To je jamstvo za moje bralstvo, da sem iskren. Že sama beseda stranka nam pove, da je treba iti stran od strank.

Bili ste komercialni založnik, zdaj izdajate samo nekaj knjig na leto. Od česa živite?

Živim od življenjske radosti. (nasmeh) Do leta 2000 sem izdal 200 knjig. Tako sem lahko začel pisati sam, v zadnjih 18 letih sem napisal več kot 30 knjig. Prevedel sem jih 80.

Za pisanje knjig raziskujete ali je to znanje že v vas?

Nekatere knjige pišem direktno, sedem in pišem, kaj mislim. Takšna je bila knjiga Na zdravje, ta je bila toplo sprejeta. In Slačilnica zgodovine – imela je strahoten odziv. Prav tako Negovanje diha in  Skrivnost življenjske energije, te knjige sem pisal iz lastnih izkušenj. Če pa pišem knjige o zgodovini zena, na primer, imajo 1600 strani – takrat sem živel v celibatu, bil menih, asket. Vsak dan sem zaspal lačen. Pretiraval sem. Večina knjig nastane, ko neko področje globinsko raziskujem. Pišem pet knjig hkrati, po dve pa prevajam. Tudi moj oče (Marijan Amalietti, slikar in ilustrator, op. a.) je slikal več slik hkrati. Na ta način se bojujem proti specializaciji, idiotizaciji. Vsaka knjiga je posledica mojega učenja, proučevanja tematike, ki me zanima. Ko zaključim eno knjigo, imam nadaljevanje že skoraj napisano. Tako se ti odpirajo notranja vrata. Moj oče je imel popoln fotografski spomin in stoodstotni posluh, jaz pa sem si s pijačo v mladostniških letih fotografski spomin pokvaril.

Smisel življenja?

Vsak od nas se je prišel nekaj naučit, vsak nekaj drugega. Dokler smo živi, se tistega še nismo naučili. To je to.

Zato boste vi živeli 140 let. (smeh)

Ja, ker sem neumen, potrebujem več časa.

Celoten pogovor s Petrom Amaliettijem najdete v 23. številki revije Zarja. (5.6.2018).