Shutterstock

Na teh straneh smo pisali že o mnogih uspešnih Romih, nazadnje o Bogdanu Mikliču, predsedniku Zveze Romov za Dolenjsko, in o nagrajeni diplomantki Melisi Baranja iz Serdice blizu Rogaševcev. Leta 2007 je bila med našimi kandidatkami za Slovenko leta prva romska policistka v Evropi – Nataša Brajdič. Je ena svetlih zgodb o uspehu, Rominja, ki ji je uspelo doseči izobrazbo, zgraditi kariero, si ustvariti družino. Danes se piše še Žagar in dela na Centru za šolske in obšolske dejavnosti; ogromno je na terenu, med Romi. Že pred tremi leti je naglas opozorila, da če se ne bodo začele z vso resnostjo urejati stvari na terenu, bomo lahko poročali o žrtvah. Danes so po njenem mnenju razmere so že ušle izpod nadzora. Ni res, da je problematična celotna romska skupnost, posamezniki delajo razdor, jim delajo nepopravljivo škodo in škodijo ugledu skupnosti. Pa ne samo ugledu. Gre za življenja, za pravico do dostojnega in mirnega življenja ter človekove pravice, ki so po njenem mnenju kratene romskim otrokom. Ker se tistim Romom, ki neodgovorno ravnajo z njimi, nikoli ne stopi na prste. Nataša je že opozarjala na posledice zatiskanja oči in prav nič je ne preseneča, da so stvari v Kočevju, v katerem razmer sicer ne pozna podrobno, eskalirale. »Imam občutek, da se z Romi pri nas ravna preveč v rokavicah.«

Žrtev napada.Letos junija so jo fizično napadli v romskem naselju Kerinov Grm blizu Krškega, kjer je delala s predšolskimi in šolskimi otroki ter mladostniki. Da je v nevarnosti in da ji verjetno grozi napad, je opozarjala policijo, saj je osebo iz romskega naselja pred slabima dvema letoma ovadila zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost tretje osebe. Ovadeni ji je potem grozil in na sodišču je točno napovedala, kaj se bo zgodilo. Napada ne bo izvedel ovadeni, temveč bo zanj nahujskal in najel mladostnike. »Ti so mi po napadu potem to priznali, češ da so morali izpolniti naročilo. Ena oseba v naselju ima tako moč, da v nasilje pregovori mlajše. Policisti nato opravijo svoje delo, vendar vse skupaj propade na sodišču. Ta človek je tako še vedno na prostosti, prebivalcem romskega naselja grozi in jih ustrahuje. Romi se na policijo s prijavami (bilo jih je že okoli 20) sploh ne obračajo več, saj so videli, da se nič ne zgodi. Tako se problemi kopičijo,« pripoveduje Nataša Brajdič Žagar, ki v tisto romsko naselje zaradi varnosti ne gre več. »Kako naj se torej državljani, ni pomembno, ali Romi ali Neromi, počutijo varne?« se sprašuje. Prepričana je, da so se razmere v zadnjih petih letih izrazito poslabšale. Rešitev? 

»Odstraniti osebo iz naselja. Na terenu vidim, da se zadeve ne urejajo, in žal se ne ukrepa, dokler ne poči. Institucije (centri za socialno delo, tožilstvo, policija) med sabo ne sodelujejo dovolj, do Romov so tudi preveč popustljive in ne vem, ali res čakamo, da bo kdo koga ubil. Ko bo prišlo do tega, si bodo pa na hitro zamislili uvajanje nekih novih projektov.«

Resnični problem nista voda in elektrika.Največji problem v romskih naseljih je nasilje v njih, še posebej različne oblike nasilja nad otroki. Da stanuje 200 Romov v enem strnjenem naselju, se zdi sogovornici precej problematično. Četudi si nekateri želijo »normalnega« življenja in vedo, da bi za dosego tega cilja morali iz romskega naselja, nimajo kam. Zakaj jim pristojni ne omogočijo življenja zunaj romskih naselij? In potem se sprašujemo, zakaj je tako malo izobraženih romskih otrok. Odgovor je preprost: ker živijo v romskem naselju. Tam so podvrženi vsakovrstnemu nasilju. Ne omenjajte mi elektrike in vode – to niso pravi problemi. Tistega največjega nihče ne naslavlja! Če ne bo nekdo začel reševati resničnih problemov, nasilja nad romskimi otroki v naseljih, bo samo še slabše.« Nataša se sprašuje, ali so romski otroci manj vredni državljani. »Zakaj jih je toliko zlorabljenih? Ker so Romi? Vsi otroci morajo biti enako zaščiteni in v romskih skupnostih niso. Na lastne oči sem to videla. Zato se ne čudim, da niso uspešni v šoli. Ne morejo biti, saj sem videla, čemu so podvrženi.« Zato se ne smemo čuditi, da nastajajo nasilne tolpe. »Če otrok zraste v takem okolju in je zlorabljen v ranih letih, bo tudi sam veliko verjetneje postal kriminalec. Da o zaščiti žensk ne govorim ...« Brajdič Žagarjeva se boji, da bo samo še huje.

Življenje v Kočevju.In da je vedno huje, čutijo prebivalci Kočevja. Z nami je spregovoril domačin, ki je, razumljivo, želel ostati anonimen. Povedal je, da so v Kočevju že od nekdaj sobivali z Romi, vendar jih pred dvema desetletjema niso dojemali kot grožnje. »Če so hoteli narediti kakšno neumnost ali so nas, fante, kaj provocirali, smo se pač stepli in je bil dva tedna mir. Vendar jih nikakor ni bilo tako veliko kot sedaj. Danes jih je občutno več kot pred leti, delujejo kot tolpa in vsi se jih bojimo. Včasih se jih nismo, saj se nasilna dejanja in tatvine niso dogajali tako pogosto kot danes. Če se boste čez dan sprehodili po Kočevju, boste skupine Romov videli pred trgovinami, zvečer pa na vseh bencinskih črpalkah. Pridejo po mleko, gorivo in se zadržujejo tam.« In kaj je narobe, če pridejo po nakupih? Saj s tem ni nič narobe? »Seveda imajo pravico kupovati in postavati pred bencinsko črpalko, težava je, da se pri tem spravljajo nad druge občane. Kadar gre zvečer kdo mimo tako zbrane gruče, ga nabutajo. Ker je pač šel mimo. Kar precej jih poznam, ki so jih v zadnjem času pretepli. V teh tolpah niso samo Romi, vendar vsi vidimo, da jih je velika večina.« Seveda sogovornik prizna, da ne moremo reči, da so vsi Romi slabi, ampak na žalost boste zaradi slabih izkušenj v Kočevju težko našli krajana, ki bo za katerega izmed njih zastavil dobro besedo. »Poznamo nekaj starejših Romov, ki na primer delajo na komunali, urejajo okolje, skrbijo za zasaditve, ampak so res v manjšini. Tudi tistim Romom, ki bi se radi zaposlili, službe zaradi slabih izkušenj nihče ne bo ponudil. Razumem delodajalce.«

Povečano število vlomov.V zadnjih nekaj letih so Romi postali zelo močni: več jih je in bolj organizirano izvajajo kriminalna dejanja, vdori so skrbno načrtovani, za sabo skoraj ne puščajo prstnih odtisov ter drugih sledi. Gre za organiziran kriminal. »Problem niso samo vandalizem, prevrnjena cvetlična korita, uničenih 12 sistemov za izposojo koles že teden dni po postavitvi, uničevanje plakatov, košev za smeti, ampak tudi vdiranje v avtomobile, hiše in druge objekte. Po lokalnem radiu zadnje čase poslušamo o povečanem številu predrznih vlomov, saj zdaj ne vdirajo več zgolj v prazne domove. Če pogledam 'statistiko' vlomov samo za našo ulico: vdrli so v vsako drugo hišo, v nekatere večkrat zapored. Odnesejo denar in zlatnino, za televizijo jim ni več mar, pri čemer pri ukradeni zlatnini ne gre za neko hudo vrednost, bolj za tisto čustveno – odtujili so nam verižico in obesek, ki je bil dragocen spomin na pokojno babico. Posledice takih vdorov so hud udarec za naše žepe, saj pri tem poškodujejo okna, vrata, vse razmečejo. Čeprav imamo pri zavarovalnici vplačane vse možne postavke, smo po vlomu dobili vrnjeno škodo v višini 900 evrov. S tem nismo mogli kupiti in nadomestiti hrastovih vhodnih vrat,« pripoveduje sogovornik, ki se mu zdi najbolj skrb vzbujajoče, da nikoli ne ulovijo nobenega storilca teh kaznivih dejanj. Pozna samo eno pozitivno rešeno zadevo. »Ko so vdrli k našemu bivšemu županu in poslancu Janku Vebru, sem prvič slišal, da so storilca dobili. Našli so železno palico, s katero so si pomagali pri vlomu, in sicer je ležala nekaj deset metrov stran od hiše, na njej pa so bili prstni odtisi. Nisem pa še slišal, da bi storilca ujeli, ko je ropal po hišah 'navadnih' občanov. Vsaj v mojem primeru kakšnih palic niti okoli hiše niso iskali, kaj šele nekaj deset metrov stran kot pri Vebru.«

Nemoč policije?Kočevce jezi, da za Rome pravila kot da ne veljajo. Sogovornik tako še nikoli ni videl, da bi bil kdo kaznovan zaradi vožnje v neregistriranem vozilu, da bi kdo dobil kazen zaradi tega, ker otrok ne vozi pripetih na zadnjih sedežih. »Ko si je nekdo izmed njih najel sobo v lokalnem hostlu in vanjo povabil enajst prijateljev, tam so se 'veselili' do zgodnjega jutra – kadili, razgrajali in uničevali inventar –, ni bilo sankcij. Kdo jim kaj more? Pred kratkim sem bil priča dogodku v eni izmed trgovin. Varnostnik je pri izhodu iz trgovine ustavil mlad romski par. Ženska je držala v naročju dojenčka in izza jakne je po pozivu varnostnika potegnila par ukradenih športnih copat ter mu jih izročila. Varnostnik jo je nato vljudno prosil, naj stopi z njim. Niti dotaknil se je ni, ona pa je začela kričati, da ji bo ubil otroka in da je itak vrnila superge, kaj da še hoče od nje. Varnostniku je bilo vidno nelagodno, še vedno ji je vljudno prigovarjal, naj stopi z njim, da bo naredil prijavo, dojenček se je jokal, ker je bil prestrašen, in na koncu se je ženska izmuznila iz trgovine. Kaj lahko narediš? Nič.« Tako opisuje kočevski vsakdan sogovornik, ki je zaradi nekaterih informacij, da je posredi droga, še bolj zaskrbljen.

Kurjava.Kočevski Romi imajo sicer zelo lepo urejena bivališča, njihove hiše imajo dobre fasade, mnogo od njih je zelo lepo in celo drago oblečenih. V osnovni šoli starši ne poročajo o izgredih ali nasilnih romskih otrocih, so jih pa šolski delavci prosili, naj vsako nasilje, ki bi se zgodilo na poti v šolo ali iz nje, nemudoma prijavijo. Nasploh se v Kočevju vrstijo in stopnjujejo pozivi, naj vsako nasilno dejanje občani vestno prijavljajo policiji. Le tako se bo kaj premaknilo. Tudi sogovornik prijavlja kraje, vendar se mnogokrat sprašuje, čemu. Storilcev nikoli ne dobijo. Morda bi bil uspešen, če bi storilca zasačil pri dejanju, pa še takrat ga ne bi smel pridržati, so mu povedali policisti. Vsako leto jim izpred domače hiše nekdo ukrade sveže napravljena drva, v povprečju se tak odvoz sredi noči zgodi štirikrat na sezono. »Najprej pol metra, čez nekaj dni drugega pol metra. Kaj storiti? Naj dajem še drva pod ključ? To ne gre, morajo se posušiti ...« Ko policisti kakšnega storilca le obravnavajo, se pripelje pred policijsko postajo cela skupina njegovih podpornikov iz romskega naselja. Po sogovornikovem mnenju gre za ustvarjanje psihičnega pritiska na delo policistov.

To ni več hec.Kočevci se zaradi vseh negativnih izkušenj izogibajo Romov v velikem loku. »Upaš, da boš imel z njimi čim manj opravka in da se ne zapleteš v konflikt. Zvečer si ne upam sam peš iz lokala, ker ne vem, kaj se bo zgodilo, če naletim nanje. Ko si žena ne upa več zvečer sama na tek in me milo prosi, naj jo spremljam, ko si ne upa peš na obisk k ostareli sorodnici v mesto, ni več hec. Zelo jo je strah in naše življenje se je popolnoma spremenilo. Nismo več svobodni.« In zakaj si žena ne upa zvečer več sama po mestu? »Ker je na enem takih sprehodov naletela na skupino agresivnih najstnikov (od 12 do 15 let) in so se ti za njo drli, kam vse jo bodo pof... V strahu je pospešila korak in samo oprezala, da ne bo kdo pritekel za njo. Od takrat si v mraku, kaj šele temi, ne upa več ven.« Po prispelih policijskih okrepitvah so na kočevskih ulicah tudi policisti konjeniki, več je varnostnikov, vendar se sogovornik še dobro spomni, kako je pred leti teden dni po umoru nad Kočevjem nenehno krožil policijski helikopter. Zaradi takih ukrepov je nekaj časa mir, potem pa se stanje spet »normalizira«. Domačini razumejo policiste, ki so domačini, da se z Romi ne želijo zapletati, saj se jim to lahko maščuje. »Resnica je, da pred Romi bežimo, se jim prilagajamo, zato jim raste moč in samozavest. Bojim se, da prihodnost v Kočevju ni ravno svetla. Nasilje in kraje so poleg pomanjkanja delovnih mest glavni razlogi za odseljevanje, predvsem mlajših ljudi. Zakaj bi ostajali tukaj? Poleg pomanjkanja služb zdaj na naših ulicah vlada še strah. Za naštete probleme ne poznam recepta, zato nimam upanja, da se bo kaj spremenilo.«

Zarja/Jana, št. 40, 2. 10. 2019

osebni arhiv