Šimen Zupančič / Revija Jana

Njuno kmetijo na vrhu zaobljenih štajerskih hribov je prekrila plast puhastega snega, zato je videti kot v pravljici, iz nekih drugih časov. Iz dimnika starinskega štedilnika v kuhinji, ki segreva vso hišo, se živahno kadi, okoli domačije pa v mehkem snegu puščata svoje sledi ljubek črn in tigrasto-bel muc, ki brezskrbno predeta ter se v želji po božanju takoj podrgneta ob nogo. Gordana in Trent nas pričakata s širokim nasmehom. Hitro povabita v toplo hišo, kjer naju s fotografom na mizi pričaka pehar dišečih sladkih suhih hrušk, čisto takšnih, kakršne so delale naše babice. Nato Gordana zavije v starodavno vinsko klet, kjer so sodi rubinasto rdeče dišeče jurke, ki sta jo med drugim letos pridelala z možem. Z bokalom vina se vrne v kuhinjo in prepusti spominom.

Globoka hvaležnost za pomfrit in dragocene plesne obleke. »Najprej je začel plesati moj šest let starejši brat Gorazd, nato pa sem se navdušila še sama. Začela sem na tečaju v osnovni šoli v Kungoti, nato pa je prav zaradi brata nastala plesna šola Pingi in z veseljem sem jo obiskovala. Toda ples je prestižen šport, ki si ga ne more privoščiti vsak. Za naju z bratom je bilo težko, ker sva bila otroka mame samohranilke. Starša sta se namreč ločila, ko sem imela tri leta, in mama je dobesedno čarala, da nas je preživela s svojo plačo. Velikokrat nismo vedeli, kaj dati v lonec, hladilnik je bil prazen, salamo smo jedli samo, ko je dobila plačo, sicer pa vso zimo samo pomfrit, ki ga imam rada še danes. Kljub tem skromnim razmeram sem imela za tekmovanja obleke, vredne dva tisoč takratnih mark,« se spominja Gordana, ki je mami neskončno hvaležna, da je vse dala za njiju z bratom. Sebi ni mogla privoščiti čisto nič. »Skromno odraščanje me je oblikovalo v osebo, kakršna sem zdaj. Ne glede na to, kaj se mi bo še zgodilo, kako uspešna še bom, nikoli ne bom pozabila, kdo sem in od kod prihajam. Skromnost kljub uspehom je na vrhu mojih vrednot,« pravi plesalka. S takim veseljem je hodila plesat, da je pri enajstih letih plesala kar sama, ker je primanjkovalo plesalcev in si ga je bilo treba priboriti. Celo na tekmovanje je šla sama, saj je hotela pokazati žiriji, kaj vse zna. »Če samo pomislim, s kakšnim žarom, zavzetostjo in strastjo sem se lotevala plesa! Nikoli mi ni bilo težko trenirati niti ene ure, imeti do minute natančno določen urnik, hoditi še na fitnes in točno vedeti, katerih tekem se bom samo udeležila, na katere pa grem zmagat, četudi je to pomenilo, da bom zaradi obveznosti zamudila več kot pol pouka na srednji ekonomski šoli,« pripoveduje plesalka, ki je šla že zelo zgodaj v tujino. Najprej se je odzvala povabilu avstralske skupine Burn the Floor. Leta 2014 pa sta se s Trentom pridružila BBC-jevemu šovu Strictly Come Dancing (ali po naše Zvezde plešejo), v njem je sodelovala z največjimi zvezdniki, enako pozneje pri avstralski produkciji Burn the Floor. Po vseh letih odrekanja in slabih razmerah za ples v Sloveniji se ji je zdelo skoraj nepredstavljivo, da ji bodo za plesanje celo plačali.

Ljubezen na plesnem parketu. »Trinajst let sem bila v šovu, z njim smo prepotovali ves svet. Dal mi je celo ljubezen. Trenta sem spoznala pri 22, leta 2002, ko je imel on komaj 17 let. Sprva se mi je zdel preveč otročji, čeprav je bil v nekaterih pogledih v razmišljanju starejši kot denimo moški pri 60 letih –  verjamem, da je stara duša – sama pa sem bila resna in odgovorna. Sprva sva bila samo prijatelja, saj sva oba imela partnerja. Kar šest let se je na turnejah trudil, da bi me osvojil, preden se nama je vse poklopilo. 

Več v reviji Jana št. 52, 28.12.2021