revija Jana

Jana Kokalj iz Ljubljane: Zrasla je z mano

»Berem jo, odkar pomnim, ker je zrasla z mano, tale Jana,« pravi Jana Kokalj. Po poklicu je vzgojiteljica in pravi, da je poročena z vrtcem – za to pa ima tudi neprekosljiv argument: »Imamo najboljše otroke na svetu, pa starše tudi.« In je morda zato edina, ki nas je spomnila, da smo vzgajanje novih bralcev malce potisnili na stran: »Spomnim se še Barbapape in otroških kotičkov – te kar malo pogrešam, zaradi teh otrok zdaj, ker ni otroškega kotička. Kupovati jo je začela moja mama, že na začetku. Meni je ime Jana, in to je zame itak najboljše ime.« Ostala nam je zvesta tudi po tem, ko je Jana postala Zarja in je leto zatem hkrati z njo začela izhajati neka druga Jana, ki jo je delala povsem druga ekipa pri drugem založniku. »Spremljala sem, kaj se je dogajalo z revijo Jana, in potem sem nekaj časa kupovala obe, Zarjo in Jano, da sem lahko primerjala. Dejstvo je, da mi tista Jana ni bila všeč, ker je bila taka, kot jih je še veliko – take, kot je Jana, pa ni nobene.«

Ne, odmahne, naročiti se pa noče – iz čisto praktičnih razlogov: »Jano kupim, ne glede na to, kje sem. Če grem na avtobus, jo berem na avtobusu, če grem k zdravniku, jo berem pri zdravniku, če sem na pošti, si krajšam čas in jo kupim tam. Ne naročim je prav zato, da nisem odvisna od tega, kje me bo počakala.

Če imam čas, jo preberem od začetka do konca, male in velike članke, če ne, pa izberem tiste, ki mi prvi pridejo pod roko. V Sloveniji je res veliko ljudi, ki imajo kaj povedati. Tudi jezik mi je všeč. Res mi je ljuba. Vedno se hecam, da ker sem Jana, imam še svojo revijo. Res je spremljevalka, najprej moje mame, zdaj pa jo kupujem jaz in dam potem mami.

Ni stvari, za katero bi rekla, da mi ni všeč. Na primer mode, kakršna je v Jani, jaz ne prakticiram, je pa fino vedeti, kakšna je. Pa da je ni preveč. V kakšnih revijah je tisoč oblek, tisto se mi zdi brez zveze. Prav v vsakem članku najdem kaj, kar mi je všeč, ničesar ne bi kritizirala, res ne. Meni se ne zdi preresna, res pa je, da je fino, če so spredaj tudi kakšne zabavne sličice ali karikature. Na primer Vasja Jager – včasih piše resno, včasih pa zabavno. In to, da ste se sami predstavili, izpade zelo življenjsko. Poznala sem vas samo po imenih in priimkih, dokler ni bilo teh člankov, nisi imel občutka, da imate tudi vi svoje življenjske pluse in minuse, take in drugačne tegobe. To, kar se zdaj dogaja s časopisi, je hudo, in bojim se, da se bo začelo dogajati tudi v naših službah, kajti v šolstvu na neki način se. Mislim, da bi se morali mi vsi postaviti zase, in vi ste se.«

Nekaj dobrega, nekaj slabega in nekaj dobrega

»Čeprav drugje ne maram brati uvodnikov, tu uvodnik vedno preberem. Se mi zdi, da je vse tako naravnano kot pri nas na govorilnih urah: najprej poveš nekaj dobrega, potem nekaj takega, kar ni v redu, nato pa spet nekaj dobrega. Se mi zdi, da je tu tudi tako. Všeč mi je tudi, da po tem, ko predstavite neko zgodbo, čez leto, dve, tri poveste, kako so se stvari potem razvile.«

Helena Torkar iz Kranja: Z Jano po svetu

»Ne boste verjeli, dan je skoraj prekratek,« pravi gospa Helena. Morda zato tako drvi – ko pride po naju v pritličje, se po stopnicah v tretje nadstropje kljub več kot osemdesetim letom zapodi kot mlada srna, midva pa počasi sopeva za njo. 

»Jano berem od nekdaj. Čisto prvo sem menda zamudila, ker smo takrat še drugje stanovali,« pripoveduje. »Vedno najprej preberem Prostovoljno pred poroto. Ljudje imajo take dogodivščine, da se kar čudim. Preberem čisto vse, od začetka do konca.«

Tudi zanjo je bila revija, ne glede na trenutno ime, vedno samo Jana: »Skoraj nikoli nisem rekla Zarja, sem morala še posebej paziti, da nisem rekla Jana, tudi zdaj zmeraj rečemo samo Jana. Ko jih preberemo doma, Jane odnesem k frizerju.« Ničesar ne izpusti: »Preberem jo od A do Ž, krajša mi čas. Saj so vsi članki zanimivi, samo kakšna stvar me hudo prizadene, kar mravljince dobim. Na primer Ninna Kozorog, ki piše o starih ljudeh. Kaj vse morajo prestati, ne morem verjeti.«

Kako bi jo izboljšali, sprašujemo, pa pravi, da ni treba. »Jaz ničesar ne pogrešam, ampak ravno zadnjič sem brala, kako se neka bralka pritožuje, da je preveč politike. Sem si rekla, saj to je družinska revija, vse sorte ljudje jo berejo, zakaj pa ne? Življenje nista samo veselje in sreča, vse sorte se zgodi. Res je grozno, kaj vse človek prestane.«

Jana je bila tudi njena sopotnica in družabnica na potovanjih. »Še ko sva z možem hodila po svetu z avtodomom, sem jo vzela s seboj, če smo se kje ustavili ali če so bile kakšne debate, ki me niso zanimale, pa sem kar Jano brala.«

 Jana št. 52, 28.12.2021

revija Jana