Videti je, kot da je bila vsa stvar že vnaprej začarana. Od prvega trenutka, ko se je Ula Furlan pojavila v medijih, je bilo jasno, da se televiziji in nastopanju v javnosti ne bo mogla izogniti, tudi če bi želela. »Nekaj kapljic je dala mama, nekaj oče in tako je nastal zvarek! Zdaj sem tukaj!« pove nasmejano. »Nikoli nisem razmišljala o svojem nastopanju v javnosti, starši me niso nikoli usmerjali v to, kar so delali sami. Nihče mi ni predlagal, naj poskusim kaj takega.« A vseeno se je zgodilo.

Javnost jo bolje pozna dobro leto dni, odkar je odigrala svojo prvo vlogo v filmu Hit poletja. Ula pravi, da se je tudi ta zgodila bolj po naključju, saj ni načrtovala igralske kariere, čeprav je morala prestati več avdicij. Vsekakor pa je bila izkušnja dovolj močna, da jo je potegnila v medijski svet.
Pred njo je nov projekt, zahteven in poseben, zato Ula ne skriva vznemirjenosti in navdušenja. Že čez nekaj dni se bo za skoraj dva meseca preselila v posebno okolje, kjer bodo snemali resničnostni šov Survivor. Dogajal se bo na Filipinih, na plaži Gota in na robu džungle, zato lahko sklepamo, da bo eksotičen, nenavaden in zahteven, predvsem pa drugačen od dosedanjih domačih velikih bratov in kmetij.
S tekmovalci na robu džungle
Gre za licenčno oddajo, ki jo bo TV3 posnela skupaj s srbsko televizijo. Na filipinski polotok Caramoan bo odšlo 22 tekmovalcev, razdelili se bodo v dve plemeni in se bojevali v različnih izzivih, povezanih s preživetjem v ekstremnih razmerah. Tekmovalci bodo med seboj izločali najšibkejše, dokler ne bo znan zmagovalec, ki bo dobil bogato nagrado. Snemanje bo potekalo 52 dni.

Ulina vloga bo spremljanje in lokaliziranje programa za naše gledalce, saj bodo v šovu, na sporedu bo letos jeseni, poleg slovenskih tekmovalcev nastopili tudi srbski in makedonski. »Pri odločitvi se mi je zdelo najpomembneje, da to ne bo le običajno vodenje šova, pač pa možnost, da predstavim nekaj več in da bodo imeli naši gledalci prvič možnost videti tovrstno oddajo.«
Ula meni, da je na resničnostne šove mogoče gledati različno. Sama ni nikoli razmišljala, da bi se jih udeležila, saj pravi, da življenje ponuja vrsto drugih preizkušenj, ki imajo zanjo večjo vrednost. Vseeno misli, da ji bo sodelovanje ponudilo nove možnosti. »Pri pripravah imam dovolj proste roke. Vem, da so resničnostni šovi zelo gledani, zato si želim, da bi gledalcem lahko posredovala nekaj več kot le osnovni komentar. Ekipa bo živela v podobnih razmerah kot tekmovalci in nekakšen podaljšek preživetja se bo dogajal tudi meni.«
Resničnostni šov je občutljiva stvar
Ula Furlan se zaveda, da je sodelovanje pri resničnostnem šovu občutljiva stvar in da je pred njo težka naloga. »Priznam, da me je strah, da mi ne bi uspelo preiti neke že ustaljene oblike sodelovanja v resničnostnih šovih. Ne bi se rada zaprla v kalup in bila le oseba, ki prebere nekaj pripravljenega besedila. Želim nekaj več! Upam, da mi bo to skupaj s sodelavci uspelo doseči. Prizadevati si želim za raven, ki bo v celoti drugačna in izvirna, ter da bodo gledalci spoznali tudi filipinsko kulturo, tamkajšnje običaje, videli, kakšne so njihove tržnice, kako se igrajo otroci in podobno. Vem, da so vloge v tovrstnih šovih precej določene, a prepričana sem, da bo priložnost tudi za kaj več kot le za spremljanje dnevnega dogajanja.«
Igralska izkušnja je nekaj posebnega

Doslej je Ula Furlan delala tudi na drugih področjih. Snemala je reklame, se ukvarjala z manekenstvom, vodila je filmsko oddajo, a vse to, podobno kot prva filmska vloga, so bila po njenem mnenju bolj ali manj naključja. »Reklame so me srečale že v osnovni šoli in vse je bilo videti predvsem kot dobra priložnost za žepnino. Nikoli ni šlo za slavo in nisem čutila, da bi mi to odpiralo kakšna velika vrata.«
V katero od področij, s katerimi se je srečala doslej, bi se najraje usmerila?
»V igro,« odgovori Ula Furlan hitro, odločno in z besedami, ki razkrivajo pravo željo in strast. » Igranje te prisili, da se spoznavaš, da vidiš, kaj zmoreš. Zanima me psihologija, ki stoji za vlogo, kar me je vedno vznemirjalo. Skozi igro sem se lahko bolje spoznala. Mislim, da sem barvita oseba in če sem postavljena v različne situacije, kar igralstvo omogoča, lahko izvem več o sebi. Pri vsem, kar sem doslej počela, sam uživala, a igranje je nekaj posebnega.«
Kljub temu trenutno ne načrtuje, da bi se zapisala le igralstvu. Čimprej želi končati študij, je namreč absolventka komunikologije, nato sledijo druge odločitve. Z veseljem bi odšla tudi v tujino, če bi čutila, da je to zanjo dobra stvar. Kot študentka je štiri mesece preživela v Parizu in izkušnja je bila zanjo izjemna. V hipu, ko je obvladala novo okolje, je začela zelo uživati. Tam se je vse dogajalo zelo energično in hitro, in to ji je ustrezalo, čeprav dobro pozna prednosti, ki jih ponuja Ljubljana.
Energija in optimizem

Prva filmska vloga jo je postavila pred dejstvo, da se je treba pri takšnem delu soočati s kritikami. »Pogosto se zgodi, da ljudje komentirajo mojo vlogo. Še več je komentarjev na forumih na spletu. A si vsega ne jemljem k srcu.« Najbrž ji je to distanco, kot pravi, privzgojila mama, znana televizijska osebnost Miša Molk.
Verjetno pa ji pomaga tudi njen značaj. Polna je energije, zelo je optimistična, včasih, kot pravi, celo naivna. To ji ne preprečuje, da ne bi od ljudi pričakovala dobrih stvari, čeprav je kdaj tudi razočarana. »Pogosto ravnam kar po občutku, in ne razmišljam preveč. Pri meni se pač stvari dogajajo po strelsko, energično ali trmasto.«
Svojo samostojnost je dokazala tudi tako, da je že pri osemnajstih odšla od doma in zaživela precej samostojno. Uporniška faza odraščanja je tako potekala nekoliko drugače kot pri njenih vrstnikih in po tem je bilo pač bolj prijetno pri mami na nedeljskem kosilu, pravi Ula. A korak v samostojnost je bil narejen.
»Zdaj tudi vem, da sem od staršev dobila ogromno. Oče je bil bolj zadržan, a hkrati tudi zelo čustven, občutljiv in ljubeč, mama pa zelo odprta. Verjetno se bo slej ko prej to pokazalo tako, da si bom tudi sama zelo želela imeti družino. Za to je še nekoliko prezgodaj, a v življenju si želim izpolniti to željo, ki se mi zdi pomembnejša, kot da bi bila le znan obraz.«

»Imela sem srečo, da so me starši že kot otroka opremili z določenim znanjem, ki ga vrstniki niso imeli. Če bi bili pravniki, bi morda bolje vedela, kako deluje državna uprava, kdo je minister brez listnice in podobne stvari, kar je meni postalo jasno šele na fakulteti. Imela sem pač drugo izhodišče, in to je postala moja prednost.«