arhiv Reporterja

Norveška je sicer država z visokimi življenjskimi stroški, a s še višjimi plačami. Statistični urad je za lani objavil naslednje povprečne plače: proizvodnja 4.769 evrov na mesec, informacijska tehnologija 6.068 evrov, finance in zavarovalništvo 6.652 evrov, znanost in tehniške dejavnosti 5.959 evrov, administracija 3.976 evrov, javna uprava vojska 5.122 evrov, izobraževanje 4.725 evrov, zdravstvo in socialno delo 4.405 evrov, umetnost, zabava in rekreacija 4.306 evrov. Čeprav norveški zakon ne določa minimalne plače, je v marsikateri dejavnosti ta določena s kolektivno pogodbo. Minimalna urna postavka za čistilko/ čistilca je, na primer, postavljena pri 18,6 evra na uro, za gradbince pri 20,6 evra na uro, za delavce v kmetijstvu pri 15,5, električarje 22,2 in voznike tovornjakov 17,4 evra na uro. Zakon natančno določa tudi dodatke za delo, ki presega uradni delovnik (37,5 ure na teden), za izmensko delo in nočno delo, za delo med prazniki in konec tedna in celo – v kmetijstvu – za sezonsko delo, ki traja dlje od 12 ali 24 tednov. Poleg več kot poštenega zaslužka je Norveška kot članica Evropskega gospodarskega prostora (EGP) podpisnica sporazuma o prostem pretoku delavcev, ki Slovencem omogoča, da na Norveškem delajo pod enakimi pogoji kot Norvežani, njihovim družinskim članom pa dežela severnega sija omogoča enake pravice do izobraževanja in socialnega varstva, kot ga uživajo tamkajšnji državljani. Vsak zaposleni je upravičen do najmanj štirih tednov letnega dopusta, določenega števila bolniških dni in porodniškega dopusta, med katerim lahko 49 tednov prejema 100-odstotni osebni dohodek ali pa 59 tednov 80-odstotnega.

Nič čudnega torej, da na sever vleče tudi veliko Slovencev! Po podatkih statističnega urada jih je na Norveškem zaposlenih 223. Največ jih dela v proizvodnji, prodaji, izobraževanju, zdravstvu in administraciji. Precej jih je zaposlenih tudi v gradbeništvu ali kot vozniki tovornjakov. Z nekaj našimi izseljenci smo na daljavo poklepetali tudi mi.

Visoke plače in malo birokracije. Anita Lah se je na dopustu tako močno zaljubila v to deželo, da je nekaj mesecev pozneje že imela pripravljene vse dokumente za selitev. Iskala je možnost za čimprejšnji odhod in glede na znanje norveškega jezika je bila služba au pair (varuške) najboljša možnost. Odločitev – glede na to, da za mlade v Sloveniji ni pravih priložnosti in prihodnosti – sploh ni bila težka, pravi. Tudi s papirji ni imela težav. »Pri iskanju službe varuške vse poteka preko agencij, tako da od njih dobiš vse potrebne informacije. Nekaj malega papirjev in že imaš urejeno pravico za bivanje v državi! Je pa pred tem potrebna pogodba o zaposlitvi.« Zdaj živi z norveško družino in nima pripomb zaradi ničesar: »Delovne razmere in plačilo so odlični. Ko sem prišla iz Slovenije, se je bilo težko navaditi, da za tako malo dela, kolikor ga opravljam, dobim tako korektno plačilo.« Tjašo Mavrič, diplomirano arhitektko, je iz Ljubljane na Norveško zanesla želja po novih izkušnjah, izzivih v tujini, predvsem pa je želela bolje spoznati skandinavsko arhitekturo in kulturo. Zdaj dela v arhitekturnem biroju. »Začela sem s prakso, za katero sem se dogovorila že v Sloveniji, ta pa je prerasla v redno zaposlitev. Poleg tega se ukvarjam z izdelovanjem nakita in modnih dodatkov pod svojo lastno blagovno znamko TMaccessories.« Kar se tiče zadovoljstva z delovnim mestom in sodelavci, je doživljala vzpone in padce. »Na začetku mi je bilo kot tujki težko, vendar sem se z učenjem jezika, spoznavanjem pravil in načina dela in življenja dokaj hitro vključila in prišla do podobne profesionalne ravni, kot sem jo prej dosegla v Sloveniji. Danes sem veliko bolj vpletena v projekte, lažje si sama krojim delovnik in veliko bolje se poznam in razumem s sodelavci. Delam manj kot v Sloveniji, vendar je tempo bolj intenziven in določena obdobja so zelo stresna.« Kakšno leto po tistem, ko se je dokončno preselila na sever, ji je v Oslo sledil tudi njen fant, Marko Marovt, ki je zaradi gospodarskega položaja v Sloveniji že nekaj časa razmišljal o prihodnosti v tujini. »V Oslu vodim kolesarski servis in butik v okviru kolesarskega bara, ki smo ga odprli z norveškimi partnerji. Oblikujem kolesa pod svojo blagovno znamko Markolo in sem distributer za zložljive blatnike Musguard. Službo sem našel tako, da sem obiskal vse kolesarske trgovine v Oslu in jim predstavil produkt in svojo znamko. Po naključju sem v pravem trenutku naletel na ljudi, ki so ravno odpirali konceptualni bar, kolesarski butik in delavnico. Kmalu smo se ujeli in tako sem dobil redno zaposlitev. Delovne pogoje in tempo si večinoma določam sam, odbor pa zahteva, da se na koncu meseca številke pokrijejo, kar je seveda včasih tudi stresno. Z vsemi sodelavci se odlično razumem, z odborom pa smo sicer večkrat v konfliktu, a na koncu vedno najdemo skupno rešitev. Uradni delovnik na Norveškem je 7,5 ure na dan in tega se vsi zelo močno držijo, tako da nikoli ne delam več. Plača je primerna mojemu položaju in tudi stimulativna glede na učinek, vedno pa bi bila lahko boljša.« Pridobiti vse potrebne papirje za delo na Norveškem je bilo preprosteje, pravi, kot odjaviti bivališče v Sloveniji. »Če si državljan EU, je res zelo preprosto! Najprej se moraš registrirati kot iskalec zaposlitve in lahko ostaneš na Norveškem do šest mesecev brez obveznosti. Z dokazilom, da boš tu ostal več kot pol leta (pogodba o zaposlitvi, plačana najemnina, študij itd.), pridobiš začasno osebno številko, ki ti omogoča odprtje bančnega računa. Po nadaljnjih šestih mesecih lahko pridobiš stalno osebno številko. Večino papirjev urediš na spletu, le dvakrat se moraš osebno zglasiti na uradu.«

Od plače vedno vsaj nekaj ostane. Andrej Ore se je na sever preselil zaradi žene Norvežanke. Dela v gradbeništvu, služba pa ga je ob prihodu po zaslugi ženinih poznanstev že čakala. S plačo je – tako kot tako rekoč vsi, ki si delo najdejo v Skandinaviji– zadovoljen. »Na Norveškem si lahko privoščiš več,« pravi, »saj ti vedno ostane denar od plače. Je pa drugače kot doma. Najbolj všeč so mi dolga poletja, ko je svetlo ves dan, malo manj pa tistih od štiri do šest mesecev teme in mraza in zelo visoke cene v barih in restavracijah.«

Anita sicer ne ve, kakšne so plače varušk pri nas, a predvideva, da je razlika ogromna. »Trenutno si lahko privoščim veliko, saj imam pri tem delu vse stroške bivanja pokrite, poleg tega pa dobivam tudi plačilo.« Na Norveškem jo še posebej navdušuje to, da si Norvežani vedno vzamejo čas zase in za družino. »Dober občutek je biti v državi, ki dela za dobro svojih prebivalcev. Slaba plat pa je družabno življenje, to je edino, kar tukaj pogrešam. Saj veste, Slovenci brez težav kofetkamo cele dneve ali se družimo na druge načine. No, tega tukaj ni.«

Tjaša in Marko ocenjujeta, da so plače od tri- do štirikrat višje kot v Sloveniji, cene dobrin pa so z izjemo alkohola le približno dvakrat višje. »Življenjski standard tukaj je med najvišjimi na svetu, kar pomeni, da je kupna moč večja. Torej si lahko tukaj privoščiva več. Brezposelnosti skoraj ni, kar se pozna tudi na trgu nepremičnin, saj mladi z lahkoto kupijo stanovanje.« Pa največja razlika med Norveško in Slovenijo? Vsekakor standard, pravi Tjaša. »Ta razlika se odraža v kupovanju najnovejše tehnologije, v zdravem načinu življenja, v potovanjih, lastniških nepremičninah itd. Kulturne ponudbe je v Sloveniji več, vendar pa je tukaj obisk kulturnih prireditev precej večji. Kulinarika je v Sloveniji na veliko višji ravni, kar je razumljivo, saj Norveška nima možnosti za pridelavo hrane.« Marko se strinja: »Največja razlika je standard, ki omogoča boljšo kakovost življenja in predvsem to, da ti ni treba skrbeti, kako boš preživel iz dneva v dan. Ker večina ljudi živi v tem ugodju, pa se soočajo s pomanjkanjem ustvarjalnosti. V Sloveniji imamo zelo razvito kulturo hrane in uživanja v njej, česar pa za Norvežane ne morem trditi, saj je obisk restavracije bolj mesečno kot dnevno opravilo. Temu primerna je tudi kakovost hrane in restavracij, ki so z izjemo Michelinovih zvezd zelo slabe.«

Nikoli me niso diskriminirali. Norvežani so do tujcev (še vedno) zelo odprti. Nobeden od naših sogovornikov v službi ali družbi nikoli ni dobil občutka, da bi ga gledali postrani ali da bi bil kje diskriminiran. Anita veliko časa preživi s tujci, ki prav tako živijo na Norveškem, in še od nikogar ni slišala, da bi imel težave, povezane z narodnostjo. »Po mojih izkušnjah so do vseh zelo prijazni in pomagajo po svojih najboljših močeh. In ni razlike, ali prihajaš iz Slovenije ali iz daljnih držav. Je pa res, da živim v manjšem mestu. V Oslu je lahko zgodba precej drugačna, saj imajo dostikrat težave, povezane z mešanjem narodnosti.« Tega sicer ni občutil nobeden od Slovencev, ki živijo v glavnem mestu. Andrej pravi, da Slovence sprejmejo lepo, še toliko bolj, če govorijo norveško. Tjaši se zdijo Slovenci in Norvežani na več področjih zelo podobni. »Mnogo bolj kot marsikateri južnoevropski narod, torej imajo Norvežani velikokrat do nas drugačen odnos kot do njih. Po mojih izkušnjah so navzven zelo demokratični in odprti do tujcev, velikokrat pa so v resnici do tujcev še vedno nezaupljivi.« Marko dodaja, da izjemen porast priseljencev v to državo v zadnjem desetletju ustvarja zelo pisano družbo. Norvežani se, pravi, zelo trudijo, da bi tujce uspešno integrirali, seveda pa delodajalci velikokrat dajo prednost domačinom. Kar se Slovencev tiče, jih prepoznajo predvsem po izjemnih dosežkih naših zimskih športnikov, kakšen starejši domačin pa se rad pohvali, da je bil v Ljubljani, ko je potoval po Jugoslaviji v sedemdesetih.

Kako drugačen od našega je norveški odnos do tujcev, morda še najbolje ponazori odgovor Anne-Stine Talseth, direktorice trženja in komunikacij pri Adeccu Norveška. Ko nas je zanimalo, kako zadovoljni so delodajalci z zaposlenimi tujci, je vprašala: »Koga pa mislite s tujci? Ljudi, ki ne govorijo našega jezika?« Informacij posebej za Slovence sicer nima, na splošno pa, pravi, imajo dobre izkušnje z delovnimi migranti, saj so zelo motivirani, predani in imajo močno delovno etiko.

Ne hodite poskušat na slepo. Žal pa za iskalce zaposlitve tudi Norveška ni več obljubljena dežela. Tako vladne ustanove kot naši sogovorniki še posebej odsvetujejo selitev na sever po načelu »najprej se bom preselil, potem pa bom že kaj našel«. »Brez službe tu ne moreš dobiti ID (nekakšna davčna številka), brez nje pa tu ne moreš živeti,« opozarja Andrej Ore. »Mene je služba zaradi poznanstev ženine družine čakala, še preden sem se preselil. Naslednjo sem našel sam s pomočjo novih poznanstev, tako da če sem čisto iskren, brez poznanstev ni tako lahko dobiti službe. Zdaj pa sploh, ko je cena nafte padla, saj ta država živi od nafte! V dveh letih je v naftni industriji samo na Norveškem izgubilo službo več kot 20.000 ljudi. Večina delodajalcev pa v zadnjih letih želi ali zahteva tudi aktivno znanje pisne in govorjene norveščine in ne samo angleščine tako kot pred leti.«

Anne-Stine Talseth iskalcem svetuje naslednje: »Čim bolje se poučite o norveški družbi in trgu dela. Naše delovno okolje zahteva znanje jezika v skoraj vseh sektorjih in poklicih – zelo težko boste našli delo, če ne govorite norveško, še posebej če nimate tistih veščin, po katerih je povpraševanje največje. Dobro tudi preračunajte, ali se vam selitev splača. Življenje na Norveškem je drago, in ko seštejete vse stroške, vam morda ne bo ostalo toliko, kot ste pričakovali. « Pri Adeccu opažajo, da je največ povpraševanja po delavcih v zdravstvu, po kuharjih, strežnikih, voznikih tovornjaka in po specializiranih programerjih.

Znanje norveščine poudarjajo v NAV (Uprava za delo in socialne zadeve), kjer Lisbeth Fransplass, pomočnica direktorja na oddelku za delo, pravi: »Najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam, je: naučite se jezika! Skoraj nemogoče je najti službo brez znanja norveščine ali vsaj angleščine. Sicer pa trenutno največ iščejo delavce v zdravstvu, gradbeništvu in storitvah. Drugače kot v preteklosti pa je izredno težko najti službo kot inženir ali kaj podobnega v naftni industriji. Tam je zaradi padca cen konkurenca na trgu dela huda in tujcev tako rekoč ne zaposlujejo več.«

Tistim, ki vas mika poskusiti srečo na obljubljenem severu, pa svetujejo še to, da zaposlitvene možnosti preverjate na spletni strani NAV, v spletnih oglasnikih www.gulesider.no in www.finn. no, v evropski mreži ustanov, namenjeni lajšanju prostega pretoka delavcev EURES (http://eures. europa.eu), in v zaposlitvenih agencijah.