Anže Mulec

Kanadski pisatelj in novinar, čigar knjiga Hvalnica počasnosti je prevedena v 30 jezikov, je nadarjen govornik in pripovedovalec. Zato ni čudno, da ga je lastni sin razglasil za najboljšega bralca pravljic za lahko noč. Ob sinovi postelji, ko je preskakoval vrstice in nazadnje ugotovil, da sta Sneguljčici v njegovi osiromašeni različici ostala samo še dva palčka, je doživel skoraj zunajtelesno izkušnjo in uvidel, da živi prehitro. Napisal je knjigo, se ob tem spremenil, zdaj pa počasnost skuša priljubiti vsem po svetu. Številni mu sledijo – že več kot deset let.

Z izjemno simpatičnim Honorejem, ki z družino živi v Londonu, smo se pogovarjali v Zagrebu, na ekskluzivnem dogodku francoskega podjetja Vichy. Tja so na predstavitev svojega novega izdelka Slow age povabili kar sto urednikov, novinarjev in lepotnih blogerjev iz Hrvaške, Srbije in Slovenije. Staranje je čudovit proces, ne moremo ga ustaviti, lahko pa upočasnimo njegove simptome. Če se želimo starati lepo oziroma dobro, bomo morali živeti počasneje, nam je položil na srce Honoré.

Ste imeli kot mladostnik velike načrte za svoje življenje?
Oh, imel sem drugačne načrte! V resnici sem si najbolj želel rešiti svet in mislil sem, da bom to dosegel s poklicem, kot odvetnik za človekove pravice. Nato se je zgodila izkušnja z brazilskimi otroki z ulice – takrat sem želel rešiti svet tako, da bom o tem pisal kot novinar. Zato sem 12 let delal kot dopisnik iz tujine. Potem sem se začel zavedati, da sveta v resnici čisto nič ne rešujem, temveč pravzaprav pomagam poganjati zabavno industrijo. Zato sem se od tega oddaljil in zdaj še vedno poskušam rešiti svet s svojimi knjigami. 
Tudi novinar ste postali, da bi rešili svet. Rešiti ga pred čim?
Od njega samega. Takrat še ne od hitrosti, vendar sem takrat že delal z ljudmi, ki so živeli v strašanski revščini in nepravičnosti – to dvoje pa nas res vleče navzdol in razžira. V zgodnjih dvajsetih še nisem razmišljal o počasnosti, živel sem hitro in ponosen sem bil na to.

Kaj ste se naučili od brazilskih otrok z ulice? (V Braziliji se z delom na ulici preživlja približno deset milijonov otrok, op. a.)

Naučil sem se, da so otroci enaki povsod po svetu in da je igra ena njihovih temeljnih potreb. Seveda morajo predvsem biti varni in dobro hranjeni, sicer pa je njihova primarna potreba svobodna igra, brez vmešavanja staršev, ki bi jih usmerjali. Videl sem otroke, ki so se jim zgodile grozote, kot so spolne zlorabe, nasilje, nekatere med njimi so ubili, ampak še vedno so s seboj nosili duh igrivosti in včasih so se sredi dela (pomagal sem jim vzpostaviti kooperativo za čiščenje čevljev na ulici) kar ustavili, pograbili majhno žogo in si jo začeli podajati. Med delom so delovali kot tridesetletniki, v igri z žogo pa sem jih spet dojel kot sedemletnike in nekaj je bilo v teh trenutkih … Kar sem se naučil, je verjetno pomembnost igre. Pozneje sem opazil, kako je igrivost izrinjena iz življenja premožnejših otrok. Izobrazba in igra sta postali zelo mehanski, tekmovalni, strukturirani in preveč organizirani. Pa si mislim: smo v neverjetno bogati družbi, otrokom pa ne moremo dati proste igre, jemljemo jim jo! O tem sem začel razmišljati pozneje in ta tematika je zaznamovala mojo drugo knjigo.

Ko se pozabiš upočasniti, plačaš ceno, ste dejali. Kakšno ceno ste plačali vi?

Raznovrstno. Najprej, počutil sem se nesrečnega, ko sem v nekem obdobju žongliral kar z nekaj žogicami; v ničemer nisem užival, moj dan se mi je zdel kot seznam obveznosti, skozi katerega se prebijam in jih sproti odkljukam. Počutil sem se kot zombi in zagotovo nisem užival niti v hrani, niti v razmerju, niti v delu. Potem je prišel trenutek s pravljicami za lahko noč in ob tem razsvetljenju sem se počutil srečnega, saj če se to ne bi zgodilo takrat, bi se lahko moja prebuditev zgodila leto dni pozneje, ko moj sprožilni moment ne bi bile zgodbice za lahko noč, temveč morda infarkt ali ločitev.

Vaša žena vsega tega ni opazila?
V tistem obdobju je bilo med nama veliko napetosti in zagotovo je opazila. Ampak tako kot v mnogo zvezah je eden v paru morda počasnejši, drugi pa hitrejši – na začetku je to krasno in zabavno, nato pa že malce frustrirajoče. Frustracija je postajala vse hujša, med nama je zavladala odmaknjenost, saj sem postal res prehiter. Seveda mi je kaj rekla, vendar je nisem hotel poslušati, ker sem se zataknil v predoru hitrosti; čeprav so bili vsi znaki pred mojim nosom, se s tem nisem hotel soočiti. Dokler ne pregoriš ali doživiš trenutka razsvetljenja. Takrat mi je postalo vse jasno, kot bi se zagledal od daleč in rekel: sranje, kako si lahko postal tak? To v resnici nisi ti, tak niti nočeš biti!
So torej lahko otroci naši rešitelji?
Če jim le pustimo. Otroci so po svoji naravi počasni – kar nekaj let potrebujejo, da razumejo čas, uro, kaj pomeni pet minut – tega dolgo ne razumejo. Vse nas preganja vsakodnevni urnik in seveda morajo priti pravočasno v šolo itd., ampak če jim dovolimo biti v prostoru, ne da postanejo nevrotični zaradi časa, če jih ne poteptamo z obsedenostjo, da mora biti vse ob pravem času, nas lahko naučijo zelo dragoceno lekcijo. Otroci so tako dobri v ustavljanju: pikapolonico na rožnem grmu lahko opazujejo dvajset minut, kajne? Poimenujejo jo, napletejo celo zgodbo o njej in znanstveniki pravijo, da so v takih trenutkih možgani otroka izjemno aktivni. Namesto da bi v tem čudežnem trenutku občudovali otroka, ga vlečemo stran, češ, zamujamo k baletu … Otroci in tudi mi potrebujemo več spontanosti, moramo se vsaj malo upočasniti.
Zdaj že več kot deset let spreminjate človeška življenja oziroma vsaj vplivate nanje. Kako se počutite ob tem?
Čudno. Prvič, sebe nikoli nisem dojemal kot javne osebnosti, že v šoli sem se grozljivo tresel pred javnim nastopanjem.
Ampak ste izjemen talent!
Tega se nisem zavedal, ker tega v šoli nisem hotel početi – sovražil sem že govoriti pred petimi ljudmi. Ko pa je izšla knjiga, nisem imel izbire. Moral sem v knjigarno, nastopiti pred ljudmi in ugotovil sem, da to zmorem – še več, začel sem celo uživati. Ampak če se ozrem nazaj, si ne bi zase nikoli mislil, da bom potoval po svetu in predaval ljudem, jim pomagal na tak način. Po dvanajstih letih, odkar je izšla prva knjiga, se ljudje še vedno oglašajo, mi pošiljajo elektronska sporočila, tvitajo: rešil si mi življenje! V dvanajstih letih novinarstva sem morda dobil štiri pisma bralcev, zdaj dobim štiri pisma na teden z vseh koncev sveta, celo v različnih jezikih!
Lahko predstavite najzanimivejše pismo, ki ste ga prejeli?
Eno najganljivejših, celo bridkih, je od 12-letne deklice iz ZDA, ki je ob branju moje knjige spoznala, da je njeno življenje ravno nasprotje počasnega, umirjenega življenja, o katerem pišem, in da ne ve, kako naj to pove svojim staršem. Prosi, ali jim lahko napišem pismo. O moj bog, že ko zdaj pomislim na njeno pisanje, bi se najraje kar zjokal! No, take stvari dobivam in vse skupaj je precej čustveno. Ravno pred dnevi sem se sprehajal po finančnem predelu Londona in znašel sem se v tistem delu dneva, ko vsi nekam hitijo, in nekdo zakliče za mano: »Oprostite!« Joj, najbrž ne hodim dovolj hitro ali kaj takega, sem si mislil. »Oprostite, ste vi Carl Honore?« Ko pritrdim, mi pove, da je lani prisostvoval mojemu predavanju na poslovnem forumu in da sem mu popolnoma spremenil življenje. Začne mi opisovati, kako so se doma spremenili odnosi z otroki, ženo, in začne jokati pred mano. Poslovnež, ki dela v veliki finančni ustanovi, mi sredi Londona v solzah govori o svojem življenju! To je tako mogočna stvar, katere del sem – ne gre namreč samo zame, v smer upočasnjevanja življenja ne napredujem samo jaz.
Mene zanima, kdaj tale gospod konča službo in gre domov!
Saj, med drugim mi je navedel tudi, da prej odhaja iz službe. Ta tiranija ideje, da moraš ostati dlje v službi, je neumnost. Pojdi domov, ko je delo opravljeno. In ena od stvari, o kateri so se s svojim timom v službi pogovorili, je, zakaj ljudje ostajajo pozno v službi, čeprav jim ne bi bilo treba. Zdaj na njegovem oddelku odhajajo domov 90 minut ali uro prej, kot so včasih.
V Sloveniji delamo večinoma do 16. ali 17. ure.
Vau, držite se tega!
Če pomislimo, je res kar malo smešno, da mora en človek (vi!) potovati naokoli po svetu že več kot deset let, da ljudem govori: upočasnite se, življenje ni samo hitenje. Da pridigate o počasnosti.
Res je smešno, popolnoma se strinjam in o tem sem že mnogokrat razmišljal. Z domačimi se mnogokrat šalimo prav na to temo. Ja, najbrž sem res pridigar, vendar ne v smislu »tu imate deset zapovedi, zdaj pa živite, kot vam bom zapovedal«, temveč ponudim nekaj osnovnih, zelo preprostih idej, nanizam primere, vi pa lahko poskusite ali naredite vse po svoje. Čudno je, res! Včasih sedim na letalu in si mislim: letel bom deset ur, da bom povedal ljudem, naj upočasnijo – kako se je lahko to zgodilo? Vem, kako se je zgodilo meni, ampak kako se je svetu, da to potrebuje? To, o čemer govorim, ni velika znanost, so preproste resnice in vsem naj bi bile jasne. Ampak tako smo narejeni: lahko vemo, kaj je dobro za nas, pa tega vseeno ne bomo počeli. Zato potrebujemo nekaj več – morda pridigarja, kot ste dejali, ali kakšen grozljiv dogodek – nekaj, kar nas bo spodbudilo, da se bomo spremenili. Očitno sem ena teh stvari tudi jaz. No, to je čudno. (smeh)
Človek se že lahko spremeni (zapisali ste, da nam delovna etika polzi iz nadzora), kako bi pa lahko upočasnili sistem?
To pa je končna faza te igre. Za začetek bi želel, da se ljudje upočasnijo individualno, končni cilj je upočasniti globalni sistem. Da ustvarimo sistem, ki ga ne zaznamujejo zgolj hitra rast, hitra potrošnja, poraba, ampak nekaj, kar naredi družbeni sistem – human, bolj človeški! Da sicer spodbuja ljudi, da dajo na delu vse od sebe, da ustvarjajo izjemne stvari, ampak da pri tem ne izgorevajo, da ne žrtvujejo časa z otroki ... Mislim, da vsa razprava o počasnosti počasi vodi do uresničitve tega, in eden od dokazov, ki jih vidim, je nova generacija. Milenijci (generacija nekaj čez 20), ki jih opazujem in o čemer mi poročajo kadroviki po podjetjih, so pri iskanju službe zelo drugačni od svojih staršev. Ko pogledajo našo generacijo, se zamislijo, češ, ne vem, ali želim žrtvovati svoje zdravje, zakon, dušo, sanje zaradi boljšega pokojninskega sklada ali posetnice z nazivom podpredsednik. Še vedno bi radi delali trdo, še vedno bi radi bili uspešni, a da bi se ob tem počutili dobro. Ja, delali bodo trdo, vendar se pri tem nočejo ubiti in celo rečejo: šel bom domov ob šestih zvečer in skopal otroka ter mu prebral zgodbico za lahko noč, ne da bi pri tem preskakoval strani. To izrečejo na glas, kar je bilo za moške moje generacije nepojmljivo, saj bi tako pokončali svojo kariero. Mladi, ki se ne strinjajo z ubijalskim številom delovnih ur, gredo in ustvarijo svoje podjetje, v katerem lahko sami uravnavajo delovni čas. Mislim, da se dogajajo tektonski premiki. Seveda potrebujemo čas, vendar ga po drugi strani nimamo več veliko. Tako ne moremo več nadaljevati, se spopadati s podnebnimi spremembami, obenem pa delati kot psi in izgorevati! Spremembe se bodo morale zgoditi – v vedenju do narave, v načinu dela, kako je vzpostavljeno gospodarstvo. Velikanske spremembe nas čakajo in moramo razmišljati širokopotezno!
Kako živite počasnost v vsakdanjem življenju?
Moja priljubljena funkcija na telefonu je »način letenja«, kar pomeni, da nenehno ugašam telefon, se izklapljam, na zaslonu telefona se mi ne pojavljajo obvestila, kdaj sem dobil kakšno elektronsko pismo. Poštni nabiralnik pogledam takrat, ko hočem, ne ko zasveti zaslon na telefonu, pa kljub temu nikoli ne zgrešim pomembnih obvestil. Delam podnevi, ne zvečer, ne ponoči, nikoli konec tedna. Vsak dan med tednom se zbudim z otroki (konec tedna najstnika spita do poldneva), skupaj zajtrkujemo, prav tako se dobimo za mizo ob večerji, ki jo vedno skuham sam. Ker veliko potujem, očitno tega danes ne bom storil, ampak tudi način potovanja je počasen – če bi živel hitro, bi priletel v Zagreb prejšnji večer in odletel dve uri po temle intervjuju. Tako pa sem prišel prej, odletel pa bom šele jutri in si bom tako lahko privoščil malo več pogovorov z ljudmi, ki sem jih tukaj srečal, in se sprehodil po Zagrebu. Jutri bom domov priletel še pravočasno za ogled sinove nogometne tekme ter se novemu moštvu pridružil pri peki na žaru. V nedeljo dopoldne bom s hčerko pripravljal japonske cmoke, popoldne pa bomo šli na kmetijo zunaj Londona, kjer si bomo nabrali sadje in zelenjavo ter doma zatem kuhali džeme, čatnije ipd.
Veliko kuhate …
Ljubim kuhanje, to je moj najbolj priljubljeni način upočasnitve.

10 nasvetov, kako upočasniti življenje

1. Dihaj. Ko se ti mudi ali si zaskrbljen, se ustavi za trenutek in nekajkrat vdihni.
2. Nadzoruj hitrost. Večkrat na dan se ustavite in vprašajte, ali delate tisto, kar delate, prehitro. Če je odgovor da, nekajkrat vdihnite in se lotite delovne naloge počasneje.
3. Kosilo. Zaužijte ga stran od svoje delovne mize. To naj bo pravilo.
4. Načrtujte proste ure. Vsak teden si rezervirajte nekaj ur, ko nimate nič načrtovanega. Takrat počnite nekaj, kar vam tisti hip pride na misel, ali preprosto ne delajte nič.
5.  Meditirajte. To je verjetno najmočnejše orodje za upočasnitev.
6. Hodite. Pojdite na sprehod.
7. Izklopite se. Na elektronski pošti bodite dosegljivi eno uro dopoldne in eno uro popoldne, vmes uporabite avtomatski odgovor s pojasnilom in navedite, kako ste dosegljivi v nujnih primerih.
8. Vstajajte prej. Alarm si nastavite deset minut prej, kot bi želeli, tako boste začeli dan mnogo bolj sproščeno.
9. Recite ne. Navadite se reči ne vsaj enkrat na dan na tiste zahteve ali prošnje, ki niso nujne.
10. Poiščite počasen ritual. Izberite dejavnost, ki vas bo vsak dan popeljala v nižjo prestavo. To so lahko: vrtnarjenje, branje, joga, kuhanje, pletenje, slikanje …