Malce me je potrlo, vam odkrito povem. Ravno sem začela vriskati, kako duhovito policijo imamo – medije in družabna omrežja so preplavile fotografije policijskih obvestil, ki so prometne grešnike namesto s kaznijo obdarila z Gandijevo mislijo in željo za lep dan –, se je dan zatem pokazalo, da obvestil, čeprav so bila v foliji z napisom »obvestilo policije«, za brisalce niso zatikali stavkajoči policisti, temveč neki drugi šaljivci (ali pa morda, sumničijo ljubitelji teorij zarote, duhovit policist, ki dela na svojo pest). Kako so morali biti razočarani šele tisti tisoči, ki so novičko o domnevnih policijskih hecih všečkali na Facebooku. Ampak (kot je tudi rekel Gandi, ki ga naša policija očitno ne citira) »če ne bi imel smisla za humor, bi že zdavnaj naredil samomor«.

Tole je nerodna reč pri stavkah: ljudje se obrnejo proti stavkajočim, saj jih navadni nestavkajoči občani ob velikih stavkah praviloma tako ali drugače dobimo po glavi. Na primer takrat, ko tovornjakarji zaradi tega ali onega napovejo proteste in zagrozijo, da bodo zaprli ceste. Čakajte malo, saj niso samo vaše, tudi jaz sem jih plačala! Vi se lasate z vlado, na blokiranih cestah obtičimo pa mi, zakaj mislite, da bomo potem na vaši strani?

Seveda pa bi jih lahko odnesli v ljudsko kuhinjo. Ali pa nedavni protest slovenskih kmetov, ko je neki razkurjeni možakar predlagal, jaz bi pa deset tisoč kokoši spustil v Ljubljani, pa naj jih lovijo! Kaj natanko so vam naredili Ljubljančani, da jih hočete napasti s kurami? Tisti, ki vas jezijo, sicer res (udobno) sedijo v nekaterih stavbah v Ljubljani, ampak tja jih je napihalo iz vse dežele. Ljubljana je mogoče prispevala enega ali dva, ampak v resnici ni nič kriva. Mi jih tudi ne maramo, veste. Tudi nam pijejo kri. Torej ni nobenega razloga, da bi morali za pokoro loviti vaše kure.

In je bila zato naravnost genialna poteza napoved stavke slovenske Policije, ko so obljubili, da navadni ljudje, tisti, ki ne sedijo v vladnih palačah, ne bodo nič prizadeti. Nasprotno, pravzaprav nam je bolje: če jih pokličete, policija še vedno pridrvi na pomoč, po drugi strani pa ne utrujajo s stvarmi, ki gredo ljudem na živce, na primer plačilnimi nalogi. In nazadnje, a ne najmanj pomembno: je že kdo naravnost povedal, da imajo policisti prav, ko zahtevajo izpolnitev starih obljub?

Pred časom mi je neki kriminalist pokazal svoj plačilni listek in me je vrglo ob tla, kako malo dobi za to, da ob vseh urah dneva in noči tvega ude in življenje. Res si zaslužijo boljše plače in boljše delovne razmere – ob pogledu na policijske računalnike ti stopijo solze v oči. In zato, verjamem, lahko mirno ignoriramo hujskanje tiste neoliberalne plahte, ki se ima za resen finančni časopis in pravi: »Če bo finančni minister to težavo reševal z višanjem kakšnega davka, potem bo poražencev veliko več kot zmagovalcev. Ne sme se zgoditi, da bi zaradi dviga plač dobrih osem tisoč zaposlenih v Policiji plačevali vsi, ki v Sloveniji delajo posel.«

Naj še dolgo traja, pravimo – če bi še davkarijo in redarje prepričali za kakšno podobno stavko, bi imeli že skoraj raj na Zemlji …  Čeprav seveda obstaja nevarnost, da se zgodi nekaj podobnega kot lani v mehiškem Acapulcu: najprej je stavkala prometna policija in prometne razmere v mestu so se izboljšale. Potem je začela stavkati mestna policija, pa se kriminal ni nič povečal. Potem je vojska mestni policiji pobrala orožje. In ko so se policisti končno hoteli vrniti na delo, je bila javnost močno proti temu.

Več v Zarji št. 24, 1.12.2015