Naslovnica zadnje izdaje revije Time je šokirala svet. Z nje v nas zre mlada, privlačna in samozavestna ženska, na razgaljeno dojko pa ima prisesanega štiriletnika. Fantek si je sicer prinesel pručko, da doseže mamino dojko, drugače pa ni dosti od tega, da bi si znal že sam odrezati kos kruha. V javnosti je završalo o provokaciji in kontroverznosti, nekaj velikih trgovskih verig se je odločilo, da te številke ne spusti na svoje police, na noge pa so skočili nasprotniki in zagovorniki podaljšanega dojenja. Eni vpijejo o sprevrženosti, drugi o naravnosti dojenja vse do šole.

Žensk, ki dojijo otroke, stare tri leta in več, je več, kot si mislimo. Če pobrskate po forumih, jih boste našli kar lepo število. Se pa tam najdejo predvsem tiste, ki so glede podaljšanega dojenja negotove, imajo težave z odstavljanjem ali pa z okolico, ki nanje ne gleda prav prijazno. Naslednja dva zapisa sta dober prerez teh najpogostejših dilem. »Dojim 22 mesecev. Zelo sem zadovoljna in vesela. Hčer nameravam odstavljati po njenem drugem letu, vendar zelo počasi. Je pa bilo zelo težko vztrajati zaradi velikih problemov z okolico, ki jih imam še zdaj. Pri ginekologinji sem ožigosana, da sem lena in da se mi ne da delati, ker imam odmor za dojenje, v kadrovski službi so mi rekli, naj neham dojiti, ker imajo z mano same probleme, od okolice dobivam neodobravajoče poglede in mnenja. V meni pa se porajajo dvomi. Ali s tem s psihološkega vidika delam hčerki škodo?« Druga mamica piše: »Zaradi norčevanja družinskih članov se s štiriletno hčerko dogovarjava o prekinitvi dojenja. Vendar neuspešno, saj ona protestira. Mene sicer ne moti, da še pije, saj imam mleka še vedno dovolj, in deklica je po dojenju umirjena in zadovoljna. Če ji odklonim, postane agresivna in zahteva dudo. Če ji dovolim, se vsa nasmejana zahvali, kod da je to neka nagrada, ki ji sicer ne pripada več. Starejši brat in očka jo namreč zbadata, da je že prevelika, in jo sprašujeta, ali bo dudala do šole. Kdo ima prav – onadva ali midve?« V odgovor na ta vprašanja se s tolažbo in spodbudo oglašajo tako mamice, ki so dojile vse do petih let, kot zgroženi drugi, ki v podaljšanem dojenju vidijo vse prej kot otrokovo korist.

Dojenje v javnosti lepo sprejeto le v prvem letu

Slovenci smo do dojenja v javnosti praviloma prijazni in sprejemajoči. Tudi tisti, ki imajo zasebno sicer odklonilno mnenje, se držijo nazaj, ker se pač spodobi biti prijazen do mamic in dojenčkov. Zato ni nič nenavadnega videti žensko, ki otroka podoji v kavarni, na klopci v parku ali knjižnici. Je pa res, da jih glede na število otrok ne vidimo dojiti prav pogosto. Golota v javnosti pač človeka spravi v zadrego, čeprav mu je nihče ne bi oporekal. Vendar je slovenska strpnost do dojenja omejena nekako na leto dni starega otroka. Če vidimo mamo, ki doji triletnika, se odzovemo čisto drugače. Takrat je to razlog za zgražanje. S tem se skoraj brez izjeme srečujejo mame, ki so podaljšale dojenje. Kaj si o tem misli, je brez dlake na jeziku na enem od forumov povedala gospa, ki po povedanem sodeč prihaja iz pedagoškega poklica: »Z vidika psihološkega dojemanja otroka pri štirih letih sem osebno odločno proti. Zdi se mi, da s temi mamicami resnično ni vse v redu.

 

Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 21, 22.5. 2012