revija Jana

Z znanim pisateljem kriminalnih romanov se srečava v Mariboru, v enem od tamkajšnjih lokalov. Takoj ga prepoznam, čeprav se v živo še nisva srečala.
Miren, skromen, tih, takšen je moj prvi vtis o tem zadržanem človeku, ki Slovence s svojimi morilskimi ugankami inšpektorja Vrenka razveseljuje zadnjih nekaj let. Najprej sem bila rahlo zmedena, nisem točno vedela, kdo sedi nasproti mene: mariborski likovni učitelj ali pisatelj kriminalnih romanov, ki se pod svoje knjige podpisuje s psevdonimom Avgust Demšar. Ko pobaram gospoda v modrem površniku, ki me pronicljivo opazuje, katera od teh oseb se zdaj pogovarja z mano, odgovori sogovornik mirno in nedvoumno: Avgust Demšar.

Kako to?

Pišem kot Avgust Demšar, in ko se pogovarjamo o mojem pisateljskem delu, potem sem Avgust.

Kakšna pa je razlika med Tomažem Zupančičem in Avgustom Demšarjem?

Tomaž Zupančič ne zna pisati, Avgust pa upam, da zna.

Zna torej gospod Zupančič risati?

To morate druge vprašati.

Zanimiv se mi zdi ta vaš ustvarjalni razkorak, končali ste likovno pedagogiko, pričakovala bi, da bi se v življenju ukvarjali s slikarsko umetnostjo, ste se pa vrgli v pisanje.

Ja, čeprav gre pri enem in drugem za ustvarjalnost. Ustvarjalno razmišljanje je značilno za oboje, upam, da obvladam nekaj malega teh stvari, kako se to ponotranji, pa je zelo različno. Na likovnem področju nisem našel pravih izzivov, bral sem pa rad od vedno. S kriminalnim žanrom sem zasvojen že vse življenje, od osnovne šole naprej.

Ste začeli pisati kriminalke zato, ker je bilo pred vami in pred Tadejem Golobom pri nas izredno malo pisateljev tega žanra?

Čisto organsko je prišlo do tega, da sem se začel ukvarjati s pisateljevanjem. O tem, da tega žanra ni pri nas, takrat sploh nisem razmišljal. Bralci v knjižnicah nismo posegali po slovenskih kriminalkah, nekaj poizkusov je sicer bilo, nisem bil prvi na tem področju. Prve literarne večere smo prirejali skupaj z Vladimirjem Štefanecem in Sergejem Verčem, onadva sta tudi pisala ciklične kriminalke, kjer se zvrsti par romanov z istimi junaki. Potem pa se je ta žanr prebudil tudi v Sloveniji in je vedno bolj aktualen.

revija Jana

Gledate kriminalke tudi po televiziji?

Veliko, ja.

Ali obstaja popoln umor?

Mislim, da ja, vendar če obstaja, potem zanj ne vemo.

Ste poskušali najti popoln recept za umor, ki ga inšpektor Vrenko ne bi mogel rešiti?

Nisem še razmišljal o tem.

Ste kakšne primere pobrali iz črne kronike?

Ne. Mene bolj zanima splošna družbena klima, za zdaj ne čutim potrebe, da bi iskal inspiracijo v črni kroniki.

Kako vaši študentje gledajo na vas kot pisatelja kriminalnih romanov?

Morda tu pa tam kdo zazna, posebej zdaj, ko je Vrenko spet na televiziji, drugače pa ne, to sta dva čisto ločena dela mojega življenja.

Druga sezona inšpektorja Vrenka se vrti na nacionalni televiziji, kako vam je všeč? Očitajo vam, da je premalo pristne štajerščine.

Že v prvi sezoni so bili pomisleki o jeziku edino, kar je bilo negativnega povedanega o tej seriji, če je to tako, potem je v redu. Mislim, da je druga sezona boljša tudi zato, ker se vsi ob tem učimo. Tako igralci kot režiserji in tudi jaz kot soscenarist ali delni scenarist. Logično je bilo, da je v prvi sezoni malo tipanja, kako, zdaj pa približno vemo, kako stvari potekajo.

Kako to, da ste se lotili tudi pisanja scenarijev za nadaljevanko? Gre spet za čisto drugačen žanr in tehniko pisanja. 

To je bil zame velik izziv. Začel pa sem jih pisati, ker je RTV objavila razpis, na katerega sem se prijavil. Na tem razpisu je bilo treba napisati scenarij ob konceptu serije. Takrat sem se prvič začel malo bolj resno ukvarjati s scenaristiko.

Je bil to velik zalogaj?

Ja, to je zelo težka zadeva, ker je način pisanja popolnoma drugačen. Prevajanje literarnega v filmski jezik je stvar, ki jo je treba dobro premisliti.

Kakšne občutke imate, ko gledate svoje besede materializirane na televiziji, in na kaj ste pozorni, ko gledate nadaljevanko?

Ob gledanju me preveva prijeten občutek. Tako kot gledalci tudi sam prvič v živo vidim nadaljevanko, ko je ta predvajana. Pozoren sem na tiste dele, za katere mislim, da so pomembni v kriminalnem žanru, tu mislim na namige, ključe, indice, dokaze in vse drugo, kar sledi. Zelo sem pozoren tudi na tiste stvari, ki so pravila pri pisanju kriminalke. Ena takšnih, kar nekaj pomembnih stvari je to, je, da mora storilec biti kar kmalu viden oziroma predstavljen bralcu. Vsaj jaz ne bi mogel pisati tako, da bi šele na polovici ali v zadnji četrtini knjige vpeljal nekoga, ki je potem storilec.

Kako se odzivajo na vaše romane strokovne službe, policisti, kriminalisti?

Pred kratkim so mariborski kriminalisti stopili v stik z menoj, všeč jim je to, da je njihovo delo kolikor toliko zvesto opisano v mojih romanih, zadovoljni pa so tudi s tem, da se nekdo ukvarja z njihovim delom. 

Najbrž ne slišite prvič, da ste podobni inšpektorju Vrenku? 

Po spolu sva enaka in približno istih let sva. Drugače pa gre za drugačen tip človeka.

Malo pa vseeno nosite teh njegovih karakteristik, ne govorite veliko, delujete zadržano, imate poseben slog oblačenja.

Nekako tako naj bi bilo, da imata pisatelj in njegov glavni junak 50 % ali polovico lastnosti pisatelja, drugo pa je izmišljeno in predrugačeno, tako da nekaj podobnosti zagotovo je.

»Vrenko je profesionalec, superioren, neprivlačen, luciden, izobražen, čustven, ampak se kontrolira in je na videz hladen,« tako je igralec Dario Varga opisal lik inšpektorja Vrenka. V tem zapisu vas recimo vidim.

Z Dariom sva se kar veliko pogovarjala o liku, o nekaterih stvareh nisva bila usklajena. Kar mi je bilo všeč pri Dariu že od začetka, je to, da je k temu liku pristopil z zanimanjem in angažmajem. Videl ga je malo drugače kot jaz, kar je čisto normalno. Navsezadnje je on tisti, ki mu daje obliko in tudi besede, Dario ga je materializiral. Mislim, da se je dobro znašel v Vrenkovi koži.

Napisali ste že 11 romanov, vaša nadaljevanka je najbolj gledana serija na nacionalni televiziji v zadnjih 20 letih. Če bi takšen uspeh dosegli v kakšni drugi državi, recimo Ameriki ali Nemčiji, bi bilo vaše življenje čisto drugačno, pri vas pa ni čutiti kakšne velike življenjske spremembe.

Pisatelje, ki v Sloveniji živijo od svojih knjig, lahko preštejemo na prste ene roke. Je pa tu še en drug pogled. Če bi pisal recimo za angleško ali pa nemško govorno območje, tam takšnih kriminalk, kot jih napišem sam, na leto spiše od petdeset do sto avtorjev. Ni nujno, da bi bil tudi tam tako bran kot pri nas.

Ampak dobra knjiga je dobra knjiga, ne glede na to, ali jo je nekdo napisal v angleškem ali v slovenskem jeziku.

To so druge relacije. Če me kaj moti, je to, da je avtor tudi sam svoj agent, v tujini pa imaš avtorske agencije, ki te zastopajo. Pisatelj je tam nekdo, ki piše knjige, ne išče založb, se ne pogovarja z njimi in tiskarji, to v tujini opravijo ustrezne službe. Imel sem srečo že pri izdaji svoje prve knjige. Leta 2006 sem jo poslal na 15 slovenskih založb, od teh sta se odzvali dve. 

To je nekako normalen odziv slovenskih založnikov.

Ne vem, ali bi takrat imel dovolj energije in volje, da bi šel v samozaložbo svojih knjig. Tako sem dobil založbo, ki sem ji izredno hvaležen, da je sploh šla v ta projekt. V tistih letih je bilo to, da se nekdo predstavi kot pisec čistega žanra, ki dotlej še nič ni napisal, ki je starejši od 40 let, ki nima nobenih literarnih referenc, torej je popolnoma neznano ime, zelo drzno in tudi pogumno od založbe, da je zagrizla v izziv.

revija Jana

Prva pisateljska negotovost je za vami, verjamem, da je lažje pisati, ko založbe prežijo na novo Vrenkovo dogodivščino. Tudi Stephen King, eden najbolj znanih svetovnih pisateljev grozljivk, je povedal, da so njegov prvi roman Carrie založniki zavrnili kar 30-krat, pa ga to vseeno ni odvrnilo od pisateljevanja. Pišete hitro oziroma kako pišete svoje literarne uganke?

Prva dva romana sem napisal na dah, prvega v treh tednih, drugega v dveh mesecih. Res pa je, da sta bila pol krajša od teh, ki jih trenutno pišem. Zdaj potrebujem za roman približno leto oziroma leto in pol. Potem potrebuje založba še ene pol leta, da iz rokopisa nastane knjiga. Res je, da so knjige zdaj bolj obsežne, tudi sam imam malo večje zahteve, kar se pisanja tiče. Pri vsakem naslednjem romanu ne želim sestopiti po kakovosti, zanimivosti in berljivosti preveč nazaj. Je pa seveda nemogoče z vsako knjigo stopiti korak višje, težko je. Še vedno imam to srečo, da pišem iz čistega užitka.

Vas je morda že kdaj doletela pregovorna pisateljska blokada?

Ta je včasih dolga tudi osem ali deset mesecev.

Kaj se zgodi, da ne morete pisati?

Prenasičenost z vsem. Ob izidu moje zadnje knjige, lani marca, sem vse do oktobra potreboval čas, da sem prišel k sebi. Imel sem že pripravljen koncept zgodbe za naprej, ampak nisem napisal niti ene besede.

Ste uživali v tem, da niste pisali, ali vas je to mučilo?

Malo sem se moral samodisciplinirati. Mesec dni me je motilo, da ne pišem, češ če sem pisatelj, potem naj bi pisal. Potem pa sem videl, da tako ne bom prišel nikamor. Vse skupaj sem pustil in užival v drugih zadevah, ki jih imam v življenju, in čakal, da se vrne zagon. Oktobra, po sedmih mesecih, sem rekel, dobro, zdaj bi bil čas, da začnem. Odprl sem stran v računalniku, kjer imam osnutek romana, in začel pisati. Pisal sem skoraj dva meseca in pol, do pred nekaj dnevi, po deset, dvanajst ur na dan.

Imate tudi vi tako kot kriminalisti doma »visual board« oziroma tablo, na kateri imate slike likov iz zgodbe, z njihovimi karakteristikami, povezanostjo med liki, odnosi, časovnico zločina?

Ja, na moji steni so diagrami, časovne premice, grafi, sociogrami, vse to je okrog in okrog mene, ko pišem. Delno sem vizualni tip človeka, zato sem tudi likovnik po osnovni stroki, moram zadeve videti. V nekem trenutku postane vse prezapleteno, da bi vse imel v glavi. Tudi v povprečnem krimiču vidimo, da imajo kriminalisti tablo, na kateri vse napišejo, ne samo zato, da sebi razložijo, temveč tudi zato, da potek razložijo gledalcem. Grem celo tako daleč, da se v kakšni knjigi pojavi celo kakšna skica ali kaj podobnega.

Celoten klepet si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.

revija Jana