© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 4 min.

Gospod profesor: 'Največje krivice doživljajo otroci!'


Andreja Comino
15. 2. 2023, 06.00
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Jure Henigman, ki upodablja glavnega junaka v nanizanki Gospod profesor, je zelo odprt in brez težav spregovori o marsikateri zagati, ko se ugasnejo kamere, pa zelo varuje svojo zasebnost.

jure-henigman
POP TV
Jure Henigman - Samo Demšar

Legenda slovenskega gledališča in filma, Boris Cavazza, je dejal, da je Gospod profesor najboljša serija slovenskega naroda. Igralcem Juretu Henigmanu, Tini Vrbnjak, Gojmirju Lešnjaku in drugim je uspelo imenitno ujeti zahtevnost najstništva in številne hude preizkušnje, s katerimi se danes srečujejo mladi. Vsi bi si želeli srčnih učiteljev, kot sta Samo in Klavdija, ki se znata z veliko modrosti, iskrenosti in poštenosti zavzeti za otroke.

Jure Henigman, ki upodablja glavnega junaka, ima s tem kar nekaj lastnih izkušenj, saj izhaja iz družine s štirimi otroki, pa tudi sam ima dva nadobudneža. V nanizanki je zelo odprt in brez težav spregovori o marsikateri zagati, ko se ugasnejo kamere, pa zelo varuje svojo zasebnost. Ujeli smo ga ravno sredi študija predstave Mrakijada, po več besedilih Ivana Mraka v režiji Nine Rajić Kranjac v SNG Drama Ljubljana. To bo tudi njegova prva premiera, odkar je prvega januarja letos postal njen član.

jure-henigman
POP TV
Jure Henigman v vlogi priljubljenega profesorja.

V zadnjem času je pri vas zelo dinamično. Kako sicer v življenju doživljate spremembe? Katere so vam ljube, za katere potrebujete več časa, da se nanje prilagodite?

Največja sprememba pri meni v zadnjem času je menjava službe. Po štirinajstih čudovitih letih v Mestnem gledališču Ljubljanskem sem zdaj del kolektiva Drame. Seveda je sprememba, ampak pomislite samo, kakšne spremembe ljudje v življenju vse doživimo! Menjamo naslove, države, državljanstva, partnerje, spole … Tale moja je kar minimalna. Sicer nisem ljubitelj sprememb, ampak nekatere so nujne. Seveda potrebujem svoj čas, ampak kolegi so me zelo toplo sprejeli in lahko rečem, da sem vsak dan bolj domač.

V seriji ste imenitno upodobili učitelja. Kakšne spomine pa imate na svoje učitelje? Ste kaj ušpičili v šoli? Kakšen učenec ste bili?

Nasploh se mi zdi, zdaj ko razmišljam o svojih šolskih časih, da sem imel precejšnjo srečo z učitelji v vseh fazah izobraževanja. Vedno smo se razumeli, tudi v najbolj turbulentnih časih pubertete sem se znal nekako sporazumeti z njimi in najti ustrezne rešitve. Zase lahko rečem, da sem bil navihan mulec. Vedno je bila kakšna butasta ideja, ki jo je bilo treba realizirati. Vesel sem samo, da je vse ostalo v nekakšnih mejah in najbrž sem imel tudi nekaj sreče. Najbolj sem ponosen, da mi je v tretjem letniku gimnazije, ko se mi je za šolo resnično fučkalo in mi je po glavi rojilo vse kaj drugega, uspelo zbrati, popraviti ocene, narediti čistko v glavi in štartati na novo. Pomemben del odraščanja, prav gotovo.

Katero učiteljevo modrost pa ste si za vedno zapomnili?

Enkrat v osnovni šoli sem hotel učitelja za športno vzgojo prepričati, naj mi da prosto, da se bom učil matematiko, ki smo jo pisali naslednjo uro. Mrtvo hladno mi je odgovoril: »Henigman, kar je v glavi, je v glavi … ajde laufat!« Ne spomnim se, kaj je bilo s testom matematike, velikokrat pa se spomnim na ta stavek, ki me vedno razbremeni in sprosti.

Kakšen je po vašem dober učitelj?

Najbrž nekdo, ki zanimivo in zapomnljivo podaja snov, je pošten do vseh, z avtoriteto in polno pozornostjo, duhovit, poln anekdot … Seveda dober učitelj potrebuje tudi dobrega učenca, da drug drugega delata boljšega in si dajeta motivacijo.

jure-henigman
POP TV
Jure Henigman in Tina Vrbnjak

V kakšnem položaju se vam zdijo učitelji danes? Kako zahteven je ta poklic? V nanizanki se spontano in pogumno lotevajo raznih problemov in se potem srečno razpletejo. Vemo pa, da velikokrat v resnici ni tako. Da starši pritiskajo na učitelje in ravnatelje, se borijo za svoje otroke, izsiljujejo boljše ocene in privilegije. Kako gledate na to? Kako menite, da se je spremenil učiteljski poklic iz vaše mladosti do zdaj? Kaj jim je laže, kaj teže?

Ne bi se preveč spuščal v položaj učiteljev danes, premalo vem, nočem dajati pavšalnih ocen. Gotovo jim ni lahko. Časi so se precej spremenili. V nedavnem pogovoru s profesorjem iz srednje šole je ta potarnal, da so dijaki izredno pridni, da imajo skoraj vsi petice, vendar da vseeno pogreša vedoželjnost, radovednost in neki širši razmislek. Vse to je najbrž posledica pritiskov staršev in okolice, da so petice edino zagotovilo za vstop na želeno šolo in edina pot do obljubljene prihodnosti. Včasih mi je žal za otroke, da se že v rani mladosti ukvarjajo s svojo prihodnostjo in s tem izgubljajo prepotrebno brezskrbnost, otroštvo, če hočete. Ampak tako pač je. Svet nori na vse strani. Življenje je postalo nepredvidljivo, kar vzbuja strah. Starši težimo, ker nas je strah. Učitelji si ne upajo preveč težiti, ker jih je strah. Strah nikoli ni koristen, je le idealno čustvo za manipulacijo z ljudmi.

Kako pa ste se ujeli z mlajšimi soigralci? Česa ste se naučili od njih?

Oh, krasni so, pravi profesionalci in zelo prijetna družba. Jih prav pogrešam in sem vesel vsakič, ko se srečamo. Res smo se dobro razumeli pred in za kamero. Marsikdo med njimi ima pred sabo lepo igralsko kariero, veliko se jih resno ukvarja tudi z glasbo, skratka, so zelo navdihujoči.

V nanizanki pokažete veliko empatije, občutka za pravičnost, srčnost. Koliko pa je to vodilo v vašem življenju?

Empatija je sposobnost, da prepoznamo čustva nekoga drugega. To je bistvo. Potem je pomembno sočutje, da ta čustva razumemo, da človeka res vidimo in se z njim tako ali drugače povežemo. Sem profesionalni igralec, tako da najbrž premorem nekaj empatije, in trudim se biti prijazen, razumevajoč, ne izključujoč, in pozitiven, kar posledično zbuja sočutje. Ne uspeva vedno. Vendar je v svetu, ki je vse bolj usmerjen v posameznika in njegov egotrip, pomembno, da se trudimo biti prijazni, razumevajoči, strpni, vključujoči. Ni treba vedno širiti samo svojega mnenja, včasih je treba samo prisluhniti.

Celoten klepet si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.

jana naslovnica 7.jpg
revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!

© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.