Sama pravi, da je ves čas čutila, da ni zmagala, ker je slepa, ampak zaradi svojega dela, zato je vsem hvaležna. Ne mara solz usmiljenja in poveličevanja invalidnosti, svoje življenje raje posveča ozaveščanju o invalidih v oddaji Luč v temi na radiu Ognjišče ter duhovni pomoči in učenju odpuščanja. Globoko verna se večkrat prepira z bogom, tudi zaradi tega, ker ji je s slepoto preveč naložil.

Vse, kar se mi dogaja, je zelo poseben občutek. Mislim, da se šele sedaj, ko sem se po štiriindvajsetih urah malo umirila, zavedam svojih pravih čustev in tega, kaj ta naziv  sploh pomeni. Gre za veliko večjo stvar, kot sem si predstavljala, in včasih je dobro, da se tega ne zavedamo prej, da se ne prestrašimo. Predvsem cenim to, da ste na Jani prav razumeli moje bistvo, in to ne skozi oči moje invalidnosti – slepote, temveč skozi oči mojega dela. To je bilo čutiti že od moje nominacije vse do prireditve in tudi dogajanja po njej. Velikokrat, ko kateri od nas invalidov kaj doseže, ga družba gleda z usmiljenjem. Ne maram takšne solzavosti, poveličevanja invalidnosti in igranja na čustva ljudi. In vseskozi v tej vaši akciji sem čutila, da sem zmagala zato, ker sem naredila to, kar sem, in ne zato, ker sem slepa.

Vaš govor je marsikdo spremljal s solzami v očeh. Kaj pa je vas najbolj ganilo?

Prireditev je bila zelo čustvena. Takšna sem tudi jaz in zato je bil verjetno tak tudi moj govor. Zame najbolj ganljiv trenutek je bil, ko me je Janina urednica tako lepo, preprosto in nepompozno napovedala, me objela in mi zašepetala, da mi bo izročila kipec. Po navadi nimam treme, a tam na odru se mi je zdelo, da mi odpoveduje glas. No, morda je bil govor tako ganljiv, ker sem bila sama takrat v takem stanju. Seveda pa me je najbolj osrečilo to, kot sem že rekla, da to niso bile solze usmiljenja, ampak so vsi že od začetka akcije razumeli moje pozitivno sporočilo. Zelo hitro začutim ljudi in v vsem dogajanju res nikoli nisem občutila, da bi bila slepa Slovenka leta, ampak da sem Slovenka leta, katere ena od okoliščin je tudi, da ne vidi.

Kako ste po razglasitvi začutili predsednika vlade?

Zelo všeč mi je bil, ker je stopil k meni, mi po domače rekel, dober dan, jaz sem pa Miro Cerar, in mi čestital. Velikokrat zaznam zadržanost nekaterih ljudi. Čutim jo, kamorkoli pridem. Sama pri sebi sem ob svoji slepoti najtežje sprejela prav to, da nikoli ne morem sama k človeku in mu reči  živijo, ampak moram vedno čakati, da drugi pridejo k meni. Vem, da si lahko zaradi tega kdo celo misli, da sem ohola in vzvišena, in vem tudi, da so ljudje v zadregi, ker ne vedo, kako naj ravnajo. Za marsikoga je to, da stopi k meni, velik stres, zato sem bila res veselo presenečena, ko sem ugotovila, da predsednik vlade zna dati roko. Tudi pri Borutu Pahorju na sprejemu pred prireditvijo sem začutila to spontanost.

Sedaj torej vemo, kako naj pristopamo k vam ter drugim slepim in slabovidnim.

Ja, vesela sem vsakega, ki me pozdravi. Mi slepi ne pričakujemo, da bi morali vsi vedeti, kaj potrebujemo, to moramo sami povedati. A tistega osnovnega pristopa mi ne moremo narediti, ampak lahko le čakamo, da ljudje pristopijo k nam.

Slepi ste domala od rojstva. Kako doživljate svet okoli sebe, ki ga ne vidite?

Kot majhna deklica sem še malo videla, svetlobo in sence, potem pa je z vsakim prelomnim obdobjem to vedno bolj ugašalo. Že deset let ne vidim popolnoma nič oziroma imam na očeh svetlobo, ki jo ustvarja možganski center za vid. Bolj ko sem utrujena, več svetlobe imam na očeh. A to ni takšna svetloba, kot si predstavljate vi, ampak so to lučke, ki plešejo, umetne sence in žarki. Zato včasih zvečer tudi težko zaspim, sploh če sem utrujena. 

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 4, izid: 27.1.2015).

---