Torej – v nekem ne zelo velikem pa tudi ne zelo majhnem kraju, dovolj velik je, da ima status občine, sta dve gostilni. In to že dolga leta. Prav tako sta bila lastnika že dolga leta v sporih in sovraštvu, ne ve se čisto dobro, zakaj, ampak najbrž je bil izvirni greh konkurenca. Domnevam, da so se tudi občani delili na tiste, ki so zahajali v eno, in one, ki so hodili v drugo gostilno. Sovražnosti namreč zelo hitro okužijo vse naokoli. Če greš k onemu, ne zahajaj več k meni ali vsaj ne pričakuj kakšne pretirane prijaznosti. V tem slogu. Ne vem, ali sta omenjeni gostilni tudi politično opredeljeni, ker če sta, je to še dodaten razlog za bruhanje ognja in žvepla.

Čudeži vendarle so. Gostilni sta častitljivo stari in tako je medsebojna »naklonjenost« prehajala iz roda v rod. Z očeta na sina. In potem na vnuka. V osemdesetih letih se zamenjajo približno tri generacije. Ampak lani je bilo vendarle prelomno leto, da ne rečemo čudežno – umrl je namreč zadnji oštir iz starejše garde, kar je seveda žalostna novica, a kaj hočemo, zemeljski dnevi se nam pač nekega dne iztečejo! Mladi oštir, njegov naslednik, je šel k drugemu mlademu oštirju iz sovražnega tabora in mu podal roko. Poročajo, da sta postala dobra prijatelja in da sta sklenila, da bosta občanom skupaj pripravila silvestrovanje na prostem. Ljudem, ki zgodbo poznajo, jo z veseljem pripovedujejo naokoli in včasih se ob tem komu zlomi glas in morda se celo zasveti kakšna solza. A ni super, da sta mlada dva zmogla toliko srčnosti in modrosti, pravijo. Pripovedujmo si vendar takšne zgodbe, namesto da strastno sledimo novicam o nesrečah, kriminalu, političnih spletkah in spodrsljajih. Pa sploh so – takšne zgodbe?

Pravzaprav so, le v poplavi zmerjanja in nerganja jih ne slišimo. Spomnim se obiska pri Karliju Gradišniku na turistični kmetiji v Logarski dolini, Karli je namreč tudi znani citrar, kar nekajkrat je igral na naših prireditvah. Osupnilo me je, kako mladi birti s turističnih kmetij, kar nekaj jih je tam naokoli, sodelujejo med seboj. Sosed je poslal Karliju svoje goste na tečaj lokostrelstva, Karli pa njemu svoje, saj ni imel zanje dovolj prenočišč. Namesto da bi se žrli (kot do nedavnega oni iz prve zgodbe), si pomagajo in zato je vsem bolje, pravi Karli. Ozirala sem se za starejšo generacijo, pa je ni bilo blizu, oče in mama sta bila namreč v preužitkarski hiši. Preužitek še zmeraj zveni, kot da je iz Kersnikovih Kmetskih slik – pač nekaj, kar si starejši izgovorijo, ko predajo kmetijo mladim. In potem tistega večinoma ne dobijo. Koliko prepirov in tožb je še danes zaradi teh reči!

Ampak Gradišnikovi starši niso živeli v kakšni temni čumnati, nasprotno, v lepi veliki hiši z vrtom in vsem udobjem. Niti oče niti mama nista poskušala komandirati sina, snahe in treh otrok, ampak ju je bilo treba lepo prositi za nasvet in pomoč, če je bilo treba.

Neka stara zgodba. Tik pred dokončnim razpadom Juge sem bila v Prištini, prebivalci so se takrat že ostro razdelili na Srbe in Albance, celo sprehajali so se eni po eni, drugi po drugi strani ulice. Povsod je bilo čutiti trenja in napetosti, le v neki zakotni keramični delavnici sta skupaj delala in modrovala dva iz sovražnih taborov – lastnik Srb in prijatelj Albanec, ki mu je tu in tam pomagal, sicer pa je vsak dan k njemu zavil na kavo. Nihče ne bo zlomil njunega prijateljstva, sta oba zatrjevala. Ampak njuni otroci se pa ne družijo več, sta žalostno pribila. Pa so bili včasih nenehno skupaj.

In neka nova zgodba. Na srečo mi ni bilo treba v otroštvu doživljati sporov in sovražnosti na tako imenovani ideološki osnovi. Nikoli nisem vedela, kdo od mojih sošolcev je otrok partizanov ali »ta belih«. Ni me vznemirjalo, čigav potomec je kdo, za moje domače je bila namreč vojna končana zgodba, ki je nismo pogrevali prav zato, ker je bilo takrat dovolj in preveč hudo. Z veliko težavo sem sploh kaj izvlekla iz svojih bližnjih sorodnikov. Enako je bilo z večino moje generacije pa tudi s tistimi za nami. Ko jih danes sprašujem, ali se kdo spomni kakršnih koli sporov, zapletov, zmerjanj, česar koli, vsi pravijo, da ne. Čeprav smo se zelo natančno učili o vseh ofenzivah in z veseljem gledali partizanske filme, vojna v siceršnjem življenju ni bila na programu. V našem že ne.

Je pa žal na programu številnih današnjih mladih, nekateri se med seboj ne družijo, ker njihovi starši pripadajo različnim političnim strujam. In struje se žal razlikujejo predvsem po odnosu do NOB, revolucije, povojnih pobojev in sprave. Ves čas samostojne države smo tako rekoč v vojni. In čeprav vsaj tisti mladi, ki imajo priložnost javno povedati, kaj mislijo, večinoma zagotavljajo, da jih preteklost prav malo briga, zelo jih pa skrbi prihodnost, to starejših ne spametuje. Očitno ostane mladim samo eno – da se požvižgajo na svoje »ta stare« in gredo po svoje. Kar pa ni preprosto, ne le zaradi emocionalnih, ampak predvsem zaradi materialnih zadev. Toda enim na srečo kljub temu uspeva.

Poročajte! Zdaj seveda še ne vem, kako se je posrečilo silvestrovanje pri dveh oštirjih, ki sta končala osemdesetletni spor. Ste bili tam? Veseli bomo vsakršnih sporočil s prizorišča!