Foto: Andrej Križ

»Nijaz je v podjetje mojega partnerja prišel na priporočilo nekega drugega delavca iz Bosne. Hitro se je priučil delu keramičarja,« je pripoved začela Neža Pibernik, prek katere smo izvedeli za zgodbo mlade družine. Mladenič je z drugimi delavci sicer živel v Komendi, ampak je šefu velikokrat priskočil na pomoč na kmetiji. »Videli smo, da je zelo spreten z živalmi, obvlada traktor, skratka delo na kmetiji mu je povsem domače.« Ker so pri skrbi za kmetijo potrebovali pomoč in ker je Nijaz ves čas govoril, da bi rad družino pripeljal v Slovenijo, je Neža Andreju predlagala, da bi v delu kmetijskega poslopja, ki so ga imeli za shranjevanje razne krame, uredili stanovanje za mlado družino. Namesto najemnine, ki bi znala biti velik izdatek za družino z eno samo plačo, pa bi družina pomagala pri delu na kmetiji. Nijaz je bil seveda nad tem predlogom navdušen.

Najstniška ljubezen. Edina in Nijaz sta se spoznala pred osmimi leti, ko je bilo njej šestnajst, njemu pa devetnajst let, na Facebooku. Nekaj časa sta si dopisovala, potem pa sta se končno srečala, saj sta živela v sosednjih vaseh, kakšnih trideset kilometrov vsaksebi. Kljub rani mladosti sta videla, da drug brez drugega ne moreta, in po osmih mesecih sta se poročila. Edinin oče je sprva poroki nasprotoval, ker je bila nevesta mladoletna – ni še imela sedemnajst let. A po dveh mesecih je popustil. Po poroki sta se mlada dva preselila v hišo njegove družine, kjer je po smrti svojega očeta pri šestnajstih letih živel z mamo, bratom in dvema sestrama. Preživljali so se s kmetovanjem. Imeli so pet krav in nekaj zemlje, na kateri so si pridelali vse, kar so potrebovali za življenje. Edina se je že kot deklica naučila kuhati. »Bosanska ženska se ne more poročiti, če ne zna napraviti pite,« se je nasmehnil Nijaz. Prav tako je bila vešča dela na zemlji in vrtu. Že leto dni po poroki, Edina še ni imela osemnajst let, se jima je pridružil prvi sin Emin, štiri leta pozneje pa še mali, danes dvoinpolletni Davud.

Dela ni. Čeprav je Nijaz končal srednjo gradbeno šolo, do pred dvema letoma ni bil zaposlen. »Kar se dela tiče, je pri nas katastrofa.« Oba z ženo sta si želela boljšega življenja. Čeprav v začetku nista razmišljala, da bi se preselili iz Bosne, sta se skupaj odločila, da bosta izkoristila priložnost, ki se je ponudila Nijazu – prijatelj mu je namreč povedal, da njegov šef v Sloveniji išče pridne delavce iz Bosne. Tako je pred malo več kot dvema letoma prišel v Slovenijo. Ni mu bilo lahko, saj je Edina ravno v tistem času rodila njunega drugega sina in ga ni bilo veliko zraven v prvih trenutkih malčkovega življenja. Domov je prihajal na štirinajst dni, a ker je nenehno pogrešal svoje drage, je kmalu začel razmišljati, kako bi jih pripeljal v Slovenijo. Toda z eno samo plačo bi bilo pri nas težko plačevati najemnino. Tako sta še naprej čakala na ugodno priložnost.

Več v reviji Zarja Jana, 11.5.2021