Shutterstock

Spomini niso povezani samo z videnim in slišanim, temveč v njih puščajo sledi tudi različne vonjave. Spomin na morske počitnice nam prikliče slano trpki vonj, božič diši po pecivu in kuhanem vinu, spomladanske vonjave nas popeljejo med šmarnice in španski bezeg, po romantiki dišijo vrtnice in še dolgo po sprehodu v smrekovem gozdu nam v nosnicah ostaja osvežujoč vonj smrečja. Spominjam se, že zelo dolgo je tega, kako je sredi snežne zime med čakanjem na avtobus mestnega prometa do mene priplaval prijeten sladek vonj neznanega izvora. Nisem si mogla kaj, da mu ne bi sledila in odkrila, od kod prihaja. Dišeča sled me je privedla do kilavega nizkega grma z drobnimi cvetovi, ki je rasel sredi kupov spluženega umazanega snega na ozkem pasu zelenice tik ob cesti. Ker mi je bila takrat botanika deveta skrb in me rastline nasploh niso zanimale, se mi še sanjalo ni, kako se grm imenuje. Se mi pa je v spomin vtisnil njegov vonj in leta pozneje, ko so se je v meni prebudilo zanimanje za rastline, je bila ena prvih stvari, povezanimi z njimi, poiskati ime dišečega grmička. Ni bilo težko izvedeti za njegovo ime, sem pa med iskanjem naletela na še več grmovnic, ki cvetijo in dehtijo dobesedno sredi zime.

Nekatere izmed njih so splošno znane in zato pogosto sajene okrasne rastline, vendar le malokdo ve, da njihovi cvetovi tudi lepo dišijo, kar jim daje posebno, dodatno vrednost. Kaj je lepšega kakor sredi zasneženega vrta ali parka, še preden opazimo cvetoči grm, v nosnicah zaznati njegov vonj? Bolj kakor vednozelene rastline, ki so navzlic zelenim listom ali iglicam pozimi videti nekako hladno odmaknjene, so prav ti pozimi cvetoči in dehteči grmi resnično živi in zato toliko bolj privlačni. Naj vam predstavim vsaj nekatere!
Zadnja leta so tudi po zaslugi naše rojakinje Jelene de Belder Kovačič vse pogostejše grmovnice na slovenskih vrtovih nepozebniki (Hamamelis). Olistani grmi po videzu poleti spominjajo na domačo lesko, jeseni, ko odvržejo listje, pa se na golih vejah pojavijo v popke stisnjeni cvetni lističi, ki razprti spominjajo na pajke z mnogoterimi nožicami. Prvi že jeseni, potem ko odpade listje, svoje pajkaste rumene cvetne lističe razpre virginski nepozebnik (H. virginiana), imenovan tudi čudežna leska ali čarodejni orešček, saj je znana zdravilna rastlina, uporabljena zlasti v homeopatskih pripravkih. Na cvetove drugih vrst in križancev ter njihovih sort je treba malo počakati, saj zacvetijo šele po novem letu oziroma v drugi polovici zime, odvisno od vremena. Če so temperature zraka pod lediščem, so cvetni lističi trdno stisnjeni, že dan ali dva sončnega vremena pa zadošča, da se razprejo in se pokažejo v vsej lepoti ter zrak odišavijo s prijetno svežim vonjem. Najbolj poznane sorte prihajajo iz vrst dlakavega (H. mollis), japonskega (H. japonica) in križancev navadnega nepozebnika (H. x intermedia), katerih barvna paleta cvetov sega od nežno rumene, močno rumene prek oranžne in bakrene vse do temnordeče. Omeniti velja tudi lepo jesensko obarvanost njihovega listja, ki je značilna za vse vrste in sorte. V dobrih rastnih razmerah zrastejo do štiri metre visoko in prav tako široko, kar je treba upoštevati pri izbiri mesta za sajenje, saj večjih posegov z obrezovanjem ne prenašajo dobro. Izberemo jim delno senčno rastišče. Tla morajo biti kisla, podobna kakor za rododendrone in azaleje, dobro odcedna in bogata s hranili. Če ni rednih padavin, jih je poleti treba zalivati.

Neopazni grmiček
Že jeseni se na cvetenje pripravi tudi bodnantska brogovita (Viburnum x bodnantense 'New Dawn'). Grozdasta socvetja temnorožnatih cvetnih popkov, ki se razvijejo na koncu vejic, ostanejo zaprta, dokler jih v toplih dneh januarja in februarja ne prebudijo prvi topli sončni žarki. Včasih popke zmede že topel november. Takoj ko popusti stisk trdno zaprtih cvetnih lističev, se v ozračje sprosti prijeten sladki vonj. Odprti cvetovi v hudem mrazu sicer porjavijo in si ne opomorejo več, vendar na vejah ostane še dovolj zaprtih popkov, ki željno čakajo vrnitve sončnih žarkov. Po cvetenju, včasih že med njim, se veje olistajo s sprva rdeče bakrenimi, pozneje s temnozelenimi nazobčanimi listi, ki jeseni odpadejo. Omenjena brogovita je prezimno trdna grmovnica, ki se v višino potegne do tri metre visoko in se razraste do dva metra široko. Dobro uspeva na sončnem rastišču in v dobro odcednih tleh. Obrezujemo jo lahko šele po cvetenju.

In zdaj je že čas, da vam predstavim grm, omenjen v uvodnih besedah. Imenuje se purpusovo kosteničevje (Lonicera x purpusii). Grm je tako neopazen, da bi površen opazovalec na golih lokasto upognjenih vejah kaj lahko spregledal njegove skoraj neopazne cvetove voščeno rumenkaste barve z dolgimi prašniki, če ne bi oddajali zelo močnega prijetnega vonja, ki nekoliko spominja na vonj limonovcev. Purpusijevo kosteničevje cveti dolgo časa in je ena najtrpežnejših grmovnic, kar jih poznamo, saj raste na vsakih, tudi bolj skromnih tleh, dobro prenaša sušo in ga lahko po mili volji obrezujemo. Zraste dober meter in pol visoko, prav toliko pa se razraste tudi v širino. Potem ko se grm olista, se pogrezne v neopaznost.

Več v Zarji št.3, 17.1.2017