Mateja Jordović Potočnik

Štefka Kučan je spontano, kot so jo bili učili vse življenje, stopila prednje s čajem v eni in pladnjem s kozarci v drugi roki. Kaj vse se ji je pletlo v mislih, proti čemu se moramo boriti in kaj je porekel njen mož, smo jo povprašali. Meni, da je zažig katerekoli knjige napad na demokracijo, na temeljna načela, na katerih gradimo evropsko skupnost, in da je takšno ravnanje preprosto – nedopustno.

Njeno temeljno sporočilo ob tem je, da je zažiganje knjig nesprejemljivo – katerihkoli knjig in kjerkoli v javnosti. Po njenem mnenju je to še posebej boleče zdaj, ko je advent, čas pričakovanja vsega novega, rojstva, upanja in zaupanja. Razveselilo jo je, ko je pri vodilnem od protestnikov videla, da pod vso skorjo sovraštva, napetosti in stiske globoko v njem ostaja vzgib naravnega človeškega vrednotenja, sobivanja, saj ko je držala vrč v eni in v drugi roki pladenj s kozarci, ji je samodejno pomagal. Tudi njegov starejši kolega je sprejel kozarec s čajem. Sprejel je gostoljubje. »To me je razveselilo in razžalostilo hkrati. In to, da z neko razpuščeno govorico mečejo besede. S slepimi in gluhimi se lahko pogovarjamo, do zaslepljenih in oglušelih je pa težko priti.«

Ste bili na protestnike opozorjeni?
Mi nismo pričakovali teh protestov, čeprav nas je znanec obvestil, da se na internetu vabi k protestu pred našo hišo. Morda pa ne bodo prišli, sem si mislila. Tudi policisti, ki so bili o dogodku obveščeni, so dejali, da ni nujno, da se bo zgodil. So pač taki časi, so dejali. Bodo pa prisotni in pozorni. Zakaj sem šla s čajem ven, pa ima svojo zgodbo.
Kakšno? Pomeni gostoljubno gesto.
Pri nas imam vedno pripravljen čaj. V mojem zavedanju in podzavesti so prisotni prvinski običaji meni zelo ljubega gostoljubja. Prvič, kot četrti otrok sem prišla v gostoljubno družino, k staršema, ki sta imela prijazen odnos; gostoljubni smo bili tudi do drugih otrok, vsa vas je skrbela za vse otroke, povsod smo bili dobrodošli. Dobili smo malinovec, za božič piškot, za pusta krof! Drugo gostoljubje so prinašale pravljice, pripovedke, zgodbe, tudi biblijske. Še posebej se spominjam zgodb o tujcih in popotnikih, ki pridejo mimo doma. Dobri ljudje jim ponudijo vodo in kaj za pod zob, da se okrepčajo. Če pa so v hujši stiski, jim je treba ponuditi zavetje in dobrosrčno besedo tolažbe. Tretje gostoljubje se mi je zapisalo v spomin med študijem, bivala sem v študentskem naselju, kjer smo se zbrali z vseh koncev Slovenije in iz vseh socialnih okolij. Imeli smo simpozije, debate zbranih mož z različnimi pogledi, na katerih pa naj bi bili ponujeni jedača in pijača (za to smo poskrbele študentke). Ti naj bi razvezali dobrohotne jezike in sprostili domišljijo, radovednost ter filozofsko domislili rešitve in poti k razumevanju sveta, v katerem je mogoče bolje živeti. Takšna debatna omizja imamo tudi sedaj, ne samo na televiziji in simpozijih, le da so razvezani jeziki manj dobrohotni in da nima veljave osnovno pravilo o medsebojnem spoštovanju ljudi, ki se ob nekem dogodku srečajo.