Mateja Jordović Potočnik

Tam se dogaja nekaj, kar Deso zanima že vse življenje. Rog ji prinaša upanje, vero v tovarištvo, v katerem je po njenem mnenju edina prihodnost. Da je tovarištva v Rogu na pretek, že nekaj časa čutita njeni hčeri: najstarejša, Zala, je diplomirana režiserka in ljubiteljska mizarka, najmlajša, Ana Iza, je fotografinja. Študentka scenaristike Urška svoji sestri prav tako iskreno podpira. Razmišljujoče mlade ženske verjamejo v ljudi, samoorganizirano skupnost, pravičnost in tolerantnost.

Desa je po javni razpravi o pomembnosti Roga, na kateri so zanimiva razmišljanja poleg nje podajali še drugi intelektualci, publicisti in profesorji, povedala, da je na hčere strahotno ponosna. »Ponosna sem, da so rogovke, da so drugačne, ustvarjalne, da se bojujejo za svobodo in za lastno integriteto. Če bi bila mlajša, bi bila verjetno tudi sama pogosto tukaj. Vsaj dokler ne bi začela opažati, da so nekateri uporabniki Roga začeli slediti političnim oziroma zasebnim koristim.« Zala, Urška in Ana Iza so ji takoj vrnile pohvalo. »Starši rogovcev prihajajo sem in nas podpirajo, a sem še posebej vesela mamine podpore. Morda lahko tako komu odpre oči, saj večina misli, da se v Rogu zbiramo narkomani, odpadniki – zgube. Ne razumejo, da je tukaj skupina zelo izobraženih in ustvarjalnih ljudi, ki se zelo dobro zavedajo svojega obstoja in delajo v dobro sebe in drugih,« pravi dvaindvajsetletna Ana Izza. Za zidovi nekdanje tovarne koles je našla povsem drugačno resničnost. »Tu so ljudje čisto drugačni kot 'zunaj', brez zavisti so in zamer. Tu si res pomagajo med seboj, nobenega vznemirjanja zaradi denarja ni – 'zunaj' se vsi nenehno vznemirjajo zaradi njega. Ni ti treba plačati delavnic ali kosila – daš, kolikor lahko, če lahko, veliko temelji na sistemu 'jaz tebi, ti meni'. To je čisto drugačen svet in v takem svetu bi rada živela. Zato sem tukaj. Zunaj se ljudje ukvarjajo s težavami, ki v resnici niso pomembne, za zidovi Roga pa pozabiš na to, tu ni pomembno, kaj kdo ima in česa ti nimaš. Tu smo vsi eno.«

Prostor svobode. Vsi jih sprašujejo, kaj v Rogu počno in ali lahko od tega preživijo, medtem pa pozabljajo, da mnogo teh mladih na primer opravlja neplačane pripravništva in prakse – in to zunaj, v resničnem svetu. Tudi Ana Iza opravlja prakso kot fotografinja in za to ni plačana. Na srečo jo lahko mama denarno podpre in si tako prakso torej lahko privošči. »Cenim, da sploh imam priložnost pridobivati izkušnje, in to mi je pomembnejše od denarja,« prida Ana Izza. A ji v besedo vskočita njeni starejši sestri, češ da mladi ne bi smeli privoliti v množičnost tovrstne prakse, saj je preveč mladih, ki jih starši ne zmorejo denarno podpirati. »Mladim nenehno prigovarjajo, da so izkušnje dragocene, da morajo pač delati volontersko, da bi dragocene delovne izkušnje sploh pridobili, naj si zgradijo prepoznavno ime – bodisi kot fotografi, novinarji, režiserji, igralci – vendar takšen diskurz opravičevanja neplačane prakse ni v redu,« opozori Zala, gledališka režiserka, ki jo je v Rog pred leti pripeljala prijateljica.

Zanjo so Rog najprej ljudje. Tu je spoznala take, s katerimi bi rada ustvarjala vse življenje. Želela je ustanoviti gledališko skupino, že na fakulteti je ustvarjala s skupino ljudi različnih profilov in iskala je prostor za kaj takega. Vedno jo je zanimalo delo v dobrem kolektivu in tu je našla ljudi in prostor za ustvarjanje – od teoretičnih krožkov do predstav, že pol leta vsak teden potekajo tudi gledališke delavnice. »To je prostor svobode, stvari se dogajajo po načelu prijateljstva in tovarištva,« pove Zala. Nekateri jih obsojajo, ker njihovo ustvarjanje vidijo zgolj kot delo tja v tri dni, da jim je pač prijetno. »Kaj pa je narobe s tem, da delajo to, kar jim je prijetno? Navsezadnje vsaj nekdo dela to, kar mu je prijetno,« prida Desa.

Več v reviji Zarja, št. 25, 21. 6. 2016

Tudi to je Rog: družina ustvarja, čiščenje, kuhanje kosil. (foto: Ana Iza Sajko)

Ana Iza Sajko