Proti Ivančni Gorici, še malo naprej, pa na drugo stran avtoceste, po stari cesti proti Čatežu nas je tokrat vodila pot. Tam čisto na robu vasi Mačkovec živi Oti. Nekdaj osnovnošolska predmetna učiteljica gospodinjstva in tehnične vzgoje je za svoj 70. rojstni dan položila aro za kos dolenjske zemlje. Košček, na katerem danes vse sobiva v sožitju, z Oti in jazbecem vred, ki vsak dan skozi ograjo naredi luknjo in se pretihotapi na Otino čarobno posestvo pod budnim varstvom modrega očesa. Iz cone udobja je Oti pobegnila že davno. S svojim načinom življenja nam kaže pot, da se dá. Da ni treba jamrati, čakati v neprijaznih čakalnicah zdravstvenih domov za nove in nove recepte proti tegobam današnjega časa. Ali pa od države pričakovati takih in drugačnih dodatkov, zato ker nam v življenju ne gre po pričakovanjih. Zemlje, ki čaka na pridne človeške roke, je v Sloveniji dovolj, pogumnih ljudi, ki bi bili pripravljeni stopiti iz namišljeno udobnega in varnega načina življenja, pa je še vedno zelo malo.

Več v Zarji št. 35, 30. 8. 2016

Galerija