Eva Macun, predstojnica ginekološko-porodnega oddelka v Bolnišnici Jesenice, je odločna ženska z močno osebnostjo. Že kot mlada specializantka je začela uvajati spremembe, najprej na področju prekinitev nosečnosti, nekaj let pozneje še pri porodih. Obakrat je na prvo mesto postavila žensko. »Pomembno je, da ženski damo možnost, da se odloči sama. Zdravniki smo ji dolžni predstaviti različne možnosti, tudi zaplete in prednosti, končna odločitev pa mora biti njena.«

Na Jesenicah imajo že nekaj let protokole o prekinitvi nosečnosti, narejene po vzoru najboljših praks iz tujine. »Večino zgodnjih prekinitev nosečnosti do devetega tedna opravijo ženske doma s pomočjo zdravil. 24 ur jim ponujamo tudi konzultacije, lahko pridejo po dodatna zdravila proti bolečinam. Ta način se mi zdi dober, ker se tako izognemo anesteziji in posegom v telo.« V jeseniški bolnišnici se zadnjih nekaj let večina žensk odloči za to možnost.

Sporni ugovor vesti. Macunova se je kot specializantka veliko ukvarjala tudi z etičnimi vprašanji. »Zelo me je zanimal ugovor vesti. Ta se mi zdi zelo sporen, zato se bom trudila, da specializanti ginekologije in porodništva ugovora vesti, ko gre za vprašanje splava, sploh ne bi mogli imeti. Pravica do splava je pravica vsake ženske, zato morajo biti tehnike prekinitve nosečnosti preproste in dostopne. Tudi na področju dostojanstva nas čaka še veliko dela. Nedopustno je, da se nad žensko, ki želi prekiniti nosečnost, kdor koli zgraža, sploh pa tega ne sme početi medicinsko osebje. Odločitev za prekinitev nosečnosti ni samo pravica, pravzaprav je to zgolj storitev, ki ji pripada. Ženskam pri nas za to ni treba prositi, zato želim, da tako tudi ostane. Skrajno neetično se mi zdi, da po svetu na milijone žensk umira zaradi nevarnih prekinitev nosečnosti. Dejstvo je, da bodo ženske vedno neželeno noseče, in prav nobene potrebe ni, da zaradi tega umirajo. Splav je še vedno tabu. Na srečo obstajajo organizacije, ki ženskam pomagajo.« Pove, da obstaja organizacija, ki ženskam, ki živijo v državah, v katerih je splav prepovedan, tablete za prekinitev nosečnosti pošilja po pošti.

Prelomno leto 2010. Tega leta sta se ji zgodili dve pomembni stvari. Z dvema prijateljicama, tudi zdravnicama, je v 19 dneh prehodila Camino, skoraj 800 kilometrov dolgo romarsko pot do Santiaga de Compostela. »Vsak dan smo prehodile več kot 40 km. To je bila ena mojih najtežjih preizkušenj v življenju, tako fizično kot psihično, hkrati pa je bilo tudi zelo močno duhovno doživetje. Zgodil se mi je hud preskok v glavi.« To je bilo leto sprememb v njenem življenju, tudi na službenem področju. »Ko sem bila na eni od konferenc, mi je medicinska sestra po rodu iz Nizozemske, ki živi v Ameriki in dela kot svetovalka, doula in porodna fotografinja, odprla popolnoma nov pogled na porod. Po njenem predavanju sem se začela spraševati o smiselnosti določenih rutinskih in tradicionalnih praks pri porodih. Zakaj morajo ženske roditi na hrbtu, čeprav položaj ni ravno fiziološki? Zakaj je treba ženske pred porodom klistirati …?« Ko se je vrnila v službo, je začela študirati nove smernice pri porodih. Ugotovila je, da so ženske, čeprav zaradi dobre zdravniške oskrbe na porodih ne umirajo več, še vedno deležne preveč interventnih posegov. »Po drugi svetovni vojni, ko je bila večina porodničarjev moških, so porode izvajali kot kirurške operacije: čiščenje, britje, rezanje, vse je moralo biti sterilno. Da so imeli lažjo kontrolo nad žensko, je morala ležati na hrbtu z razkrečenimi nogami. Ko je rodila, so ji otroka takoj odnesli, da se ne bi okužil. Ker se jim ženske dojke niso zdele najbolj zanesljive, so priporočali hranjenje po steklenički. Danes nam vsega tega ni več treba.« Ker ji je takratni predstojnik zaupal in ji pustil proste roke, je Macunova lahko dosegla, da ženske v porodnišnici na Jesenicah zdaj rojevajo drugače. Do poroda lahko počnejo tisto, kar jim najbolj prija: se sprehajajo po hodnikih, klepetajo s svojimi bližnjimi, jedo, pijejo, hodijo na stranišče, se tuširajo. Tudi način poroda in spremljevalce, dovoljena sta dva, si lahko izberejo same.

Človek narave. Ko jo vprašam, kdo je zunaj službe, se zasmeji. »Sem zelo naraven človek, čutim se povezano z naravo, blizu so mi vse dejavnosti na prostem, razen teka. Rada veliko hodim, tudi zelo daleč.« Že 14 let je zdravnica gorske reševalne službe, je tudi zdravnica reševalka v helikopterju. »To je zahtevno delo. Tri leta sem se usposabljala za to, licenco moram obnoviti vsako leto.« Je v odlični formi. Kondicijo vzdržuje s hojo po gorah, pred leti se je veliko ukvarjala tudi z raziskovanjem jam, zdaj jo bolj privlači soteskanje. »Vleče me vse, kar me odmakne od ljudi. Rada sem sama, tam, kjer telefoni ne lovijo več. Pred leti so me zelo vlekla potovanja, zdaj takih intenzivnih doživetij ne potrebujem več.« Ko se ji ne ljubi prav nič, se sprošča z gledanjem televizijskih serij. »Veliko tudi berem. Brez knjig ne bi mogla živeti. Moj najljubši žanr je mistična fantastika. Ker pri nas te literature ni, knjige naročam v tujini.« Z družino se je iz Kranjske Gore preselila v Rateče. »Ko sem bila otrok, smo s starši precej let živeli na kmetiji moje stare mame v Kranjski Gori. Tam sem se naučila delati z zemljo.« S partnerjem obdelujeta veliko njivo, zelenjavno so skoraj samooskrbni. Pomembno se ji zdi, da ve, kaj je. »Pa tudi to, da sem v stiku z zemljo. Danes imamo ljudje premalo teh stikov z zemljo.« Vsa družina – ima dva otroka, 17-letno hčer Živo in 15-letnega sina Joža – je zelo ekološko usmerjena. Pazijo, da ustvarijo čim manj smeti, tudi za oblačila ne zapravljajo. Macunova ne uporablja nobenih ličil. »Trudim se biti čim bolj naravna in da imam primeren odnos do matere Zemlje. Nikoli v zgodovini ljudje nismo imeli toliko materialnih dobrin, kot jih imamo danes, počutimo pa se bolj revne, kot so se ljudje počutili kadar koli prej.«

Zarja št. 43, 25. 10. 2016