Mateja J. Potočnik

Včasih imamo pa tudi novinarji izjemno srečo! Prišla sem na pogovor k Igorju Samoborju v Dramo, da bi malo poklepetala o njegovi hitro se bližajoči 60-letnici, pa malo o obnovi ljube stare Drame, pa o novostih v jesenskem programu … ko je prejel telefonski klic, da je postal dedek. Prvič. Dedek! Bil je ganjen, srečen, zmeden, presunjen. In jaz sem sedela tam in opazovala, kako sprejema čudovito novico. Zato seveda nisem mogla mimo tega.

A kar dedek ste postali?

Pred eno uro se je rodila moja vnukinja. Ime ji je Lana.

In kakšni so občutki?

Nobel!(smeh)Sploh še ne znam povedati. Ganjen sem in je čudež, da sploh kaj govorim. Jutri bom znal več povedati … Ko izveš novico, ki si jo pričakoval devet mesecev … pravzaprav se še ne zavedam, da je to postala resnica. Na svet je prišlo novo bitje, ki je povezano s tabo. Komaj čakam, da se bomo videli in da prevzamem vlogo, ki pritiče dediju. Dedijeve urice.(nasmeh)

Prvič ste dedek, kajne?

Joj, res še ne morem govoriti o tem! Ne znam še ubesediti, kaj čutim. Vem samo, da sem vesel, presrečen, ganjen. To so čisto novi občutki, zame še neraziskana čustva.

Je to darilo za vaš bližajoči se 60. rojstni dan?

Ja.(smeh)Vse gre po pravilih, »by the book«, kot se reče. Ko si star 60 let, dobiš vnukinjo, a ne? To gre lepo skupaj. Res pa je, da je malo pohitela, mišljeno je bilo, da bova rojstni dan praznovala skupaj. Jaz ga imam 18. septembra, vnukinja pa naj bi se rodila 17. A zdaj je, kar je. Naročil sem, naj dajo mamici mir, naj jo samo božajo in je nič ne strašijo, ampak … 

Ste zadovoljni z življenjem do zdaj? Vam je postreglo z lepimi stvarmi? Ali je bilo tudi kaj hudih vmes?

Mislim, da je še prezgodaj, da bi delal povzetke. Vsakomur se zgodi vse, lepe in tudi manj lepe stvari. Ampak vsaka je za kaj dobra. Ničesar ne bi popravljal, ničesar ne bi naredil drugače. Zdi se mi, da se je vse zložilo lepo harmonično. Zavedam se, da je to velika sreča, da sem lahko izpolnjen tako zasebno kot karierno. Zavedam se, da je to privilegij, ki ni dan vsem – to, da imam družino, ki je moje središče, in da imam delo, ki me osrečuje. Veliko lepega sem delal in ustvarjal in zmeraj sem imel podporo.

Ste izbrali pravo ženo?

Absolutno, seveda. Nimam se kaj pritoževati.(smeh)

Kako pa sprejemate to, da boste kmalu stari 60 let, ali vas to kaj obremenjuje?

Ne. Danes to sploh ni številka, ki bi kaj pomenila. Ne počutim se starega, tako da se mi zdi zabavno, ko to preberem na koledarju. Ko sem bil mlajši, sem na tiste, ki so bili stari 60 let, gledal z nekakšnim spoštljivim zadržkom, zdelo se mi je, da so svoje že bolj ali manj opravili, zdaj pa vidim, da to ni čisto tako.(smeh)Da se verjetno tudi oni takrat niso tako počutili. V resnici znamo biti zelo krivični, ko gledamo na vse samo iz svoje perspektive. No, zdi se mi, da sem dovolj vitalen, kar je tudi ena od srečnih danosti, še vedno sem zelo radoveden, zato se mi tudi staranje zdi čisto zanimivo.

Kako ste radovedni?

Recimo tako, da me vse stvari zanimajo. Na vseh področjih. Moje delo je ustvarjanje in to me samo sili k radovednosti. Vseskozi razmišljam o drugih ljudeh, usodah, zgodbah, pa zakaj in kako je kaj narejeno. Vsak dan je tako nešteto novih izzivov. To je privilegij igralcev in umetnikov nasploh. Nikoli nam ni dolgčas. Radovednost je lepa čednost, pravijo.

S čim pa ohranjate telesno vitalnost? 

Včasih sem dosti tekel, zdaj pa nimam več toliko časa. Pa tudi koleno me boli. Poleti rad plavam. Z ženo(Barbaro Samobor, direktorico MGL-ja, op. p.)hodiva naokrog s pohodniškimi palicami.

Med ženskami veljate za čednega, karizmatičnega moškega. Kako ste vzdrževali ta svoj imidž?

Hvala za kompliment. Sebe ne doživljam tako. O tem ne razmišljam in tega ne vzdržujem, prej nasprotno. Rekel bi, da sem preveč plašen, da bi mi ta imidž pristajal. Zunanji videz je včasih skregan z vsebino in je prej ovira kot prednost. Sploh so pa to danosti, na katere nimaš vpliva. Človek je, kakršen je.

A starosta slovenskih igralcev Polde Bibič je v knjigi Igralec zapisal, da moški igralec mora biti »dec«, da je samo to pomembno, ženska igralka pa lepa. In če vi ne bi bili »dec«, ne bi dobivali močnih moških vlog. Ne bi igrali Fausta v zadnji Pandurjevi predstavi.

(smeh)O tem bi lahko razpravljali. Delitev na »dedce« in »babe« je danes vprašljiva in vprašanje je veliko bolj kompleksno, ker se je družba medtem vseeno malo spremenila. Ljudje smo drugačni in tudi sprejemamo drugačnost. Morda je taka delitev veljala v tradicionalni družbi, ki »babo« postavlja za štedilnik, »dedca« pa v svet. Vloge so se zdaj premešale. Fausta je v Goethejevem času res lahko predstavljal samo moški, ampak sodoben Faust bi lahko bila tudi Marie Curie. Svet gre naprej.

Ampak ženske bi rade nazaj bolj odločne moške, ne pa poženščenih maminih sinčkov.

In moški bi radi dobili nazaj nežne, tihe in razumevajoče ženske.(smeh)Mogoče pa je »poženščenost« moških samo reakcija na močnejšo vlogo, ki so jo prevzele ženske. Ta pot še ni končana, treba bo še malo počakati. Morda se bo to čez deset let obrnilo na glavo. Pozitivno je pa to, da se razlike med spoloma brišejo v smislu pravic in enakopravnosti v družbi.

Se vam zdi, da pri nas obstaja starizem, ponižujoče gledanje na starejše?

Življenjska doba se je podaljšala in logično je, da mladi hočejo prostor, ki jim pripada. Vedno smo slavili mladost. Kult mladosti in lepote, lepotne operacije, fitnes centri … Če pa pogledamo, kdo nas vodi, koliko so stari svetovni voditelji, in se vprašamo, kje so mladi, »na katerih svet stoji«, vidimo, da so to v glavnem samo besede. Logično je, da se pojavlja nestrpnost. Mladi nimajo služb, svojih kvalitet ne morejo uresničiti, nimajo možnosti za dostojno preživetje, ker službe zasedajo »stari«, ki pa v resnici tudi še niso stari. Verjetno zdaj prehajam v to motečo kategorijo »starcev«, vendar še nisem doživel nobenih nestrpnosti in upam, da bom našel pravi trenutek, da se bom dostojno umaknil in me ne bo treba na silo izrivati.

Ko sva ravno pri tem, v Drami ste pravkar zaposlili nekaj mladih igralcev, Sašo Pavlin Stošić, Mio Skerbinac, Evo Jesenovec, Nika Škrleca. Skrbite za podmladek.

Seveda – če je gledališče odsev življenja … v življenju so tudi mladi ljudje.(smeh)Vsi smo.

Zaposlili ste tudi Pio Zemljič in Tadeja Toša.

Tako je. Zaradi zanimanja režiserjev in ker sta vrhunska igralca. Našo igralsko družno bosta še dodatno oplemenitila.

Je za kakovost Drame nujno, da se igralci razumejo med sabo?

Za dobro umetniško delo je skupinski duh izredno pomemben. To je skupinsko delo. Kot pravijo nogometaši, ni pomembno, kdo da gol, pomembno je, da zmagamo. Zato je pomembno, da znamo sodelovati, da si privoščimo in želimo drug drugemu dobro. To, želeti dobro drugim, me je naučil profesor France Jamnik. To je bilo njegovo navodilo, ki me spremlja vse življenje. Zapisal sem si ga na platnice prvega zvezka na akademiji. »Želim ti dobro.« Mislim, da bi to navodilo veljalo pri nas razširiti. Tega, da ne želimo drugim dobro, je v Sloveniji res preveč.

 Kako vam gre direktorovanje Drame?

To je zelo naporna služba. Smo 130-članski kolektiv. Imamo dve dvorani, 500 dogodkov na leto, ki jih pride pogledat čez 100.000 ljudi, mednarodna gostovanja, priprave na obnovo Drame … vse to je seveda skupinsko delo, a vendarle gre na koncu skozi enega človeka. Ta odgovornost človeka izžame. Res veliko dela!

Veliko neprespanih noči?

Veliko. Veliko.

Se splača?

Kaj pa vem! Kakšen dan se mi zdi, da se, naslednji dan pa obratno. So vzponi in padci. Ko vidim, da je polna dvorana, da so gledalci zadovoljni, ko so srečni in zadovoljni tudi moji kolegi, takrat je super. Ko pa kaj zaškripa, ko se predstava ne posreči in dvorana ni polna, takrat sem pa zelo obupan.

Vas Barbara kaj tolaži, ker doživlja podobne pritiske?

Seveda, midva sva par!(smeh)Stojiva ob strani drug drugemu, se spodbujava, se veseliva drug za drugega in žalostiva drug za drugega.

Malo sta si pa konkurenčna. Kako se dogovorita, kdo bo imel kakšnega igralca, ali se kdaj sporečeta?

Seveda sta hiši konkurenčni, čeprav sta programsko različni. Kakšnih hudih spopadov pa ni, celo sodelujemo včasih, kadar nas povabijo v koprodukcije. Logično je, da nenehno gledamo drug drugemu pod prste: kakšna predstava je nastala, koliko gledalcev so imeli … Ampak – vsi se trudimo. Najsrečnejša sva, če sta obe gledališči polni. Včasih so bili odnosi med tema gledališčema bolj napeti. Mislim, da je prijateljska konkurenca najboljša. Če že morajo biti boji, je prav, da so frontalni in odprti.

Drama je zelo potrebna obnove.

Zadnja tri leta že pripravljamo ta projekt, postopek smo privedli tako daleč, da smo dobili novo arhitekturno rešitev. Sediva na balkonu, ki je star 110 let. Vse je treba obnoviti, učvrstiti. Hiša je dotrajana, oprema enako. Čakamo na zakon o kulturnem evru, ki nam bo omogočil nadaljnje načrtovanje in dolgo pričakovano obnovo.

Koliko vas še vznemirja igranje?

Seveda me vznemirja, saj sem najprej igralec. Moje direktorovanje je bolj posledica naključja in odločitev zanj je izključno povezana z mojo ljubeznijo do hiše, v kateri sem že 35 let. Premalo igram, ker preprosto ni časa. A igralec mora vzdrževati kondicijo, tako kot kirurg. Lansko sezono nisem imel nobene nove premiere, na srečo smo s Faustom veliko gostovali. Zamudo bom vsaj malo popravil v tej sezoni.

Videli smo vas v nadaljevanki Na terapiji, odlični ste bili v filmu Razredni sovražnik. So vas vabili tudi v nadaljevanko Usodno vino ali v Štorijo?

Niso me vabili in niti ne bi igral. Sem predvsem dramski igralec, pa tudi vsebina teh nadaljevank me ne navdihuje. Na terapiji se mi je zdela velik izziv, pa tudi poslanstvo, enako vloga v Razrednem sovražniku, pa tudi tista v 9.06 in še katera. V Cankarjevem domu recimo že 22 let igramo predstavo Igralec, za šolarje, v kateri govorimo o gledališču. To čutim kot poslanstvo in to me izpolnjuje.