Zasuti smo bili s »čistimi lopatami«, obstreljevali so nas z »oklepniki«, oblajali s »pasjim trojčkom«, zdaj po nas orjejo z »zemljiškimi skladi«. Mnogo hrupa za nič, kajti nič se ne zgodi. Ali postajamo čedalje bolj potniki na ladji norcev, kjer so kapitan in častniki plesalci, potniki pa smo le naveličani opazovalci? Kdo je avtor glasbe? Ali ni bilo rečeno, da ima vsako ljudstvo oblast, kakršno si zasluži? Kakšno je to ljudstvo?

Postavljam vam nekaj preprostih vprašanj o »zelo pomembnih« osebah in »resnično izjemnih« dogodkih, s katerimi nas nenehno bombardirajo množični mediji. Zamislil sem si pet vprašanj in poskušajte nanje odgovoriti:

1. Naštejte tri najbogatejše Slovence v letu 2009.
2. Naštejte tri Slovenke, ki so bile miss Slovenije.
3. Spomnite se treh poslancev DZ, ki so bili izvoljeni v vašem volilnem okrožju.
4. Imenujte predsednike uprav Telekoma, Luke Koper in NLB.
5. Naštejte zadnje tri umore v Sloveniji.
Vam je uspelo? Če ne, je nekaj narobe z vašim zaznavanjem »najpomembnejših« dogodkov dneva ali tedna. Navedenih pet vprašanj se namreč dotika »najudarnejših« senzacij v današnji Sloveniji. Vsaj tistih, ki jih kot take razglašajo mediji, torej: osebnega bogastva, lepote, politične moči, sveta denarja in kriminalnih dejanj. Naj vas potolažim, nič hudega, če vam ni uspelo. Prepričan pa sem, da boste takoj odgovorili na naslednjih pet vprašanj:
1. Naštejte tri prijatelje iz otroštva, s katerimi ste se najraje igrali.
2. Naštejte tri osebe, s katerimi so povezani najbolj radostni dogodki v življenju.
3. Na katere tri prijatelje se danes lahko najbolj zanesete?
4. Spomnite se treh oseb, ki so vam povedale življenjsko pomembne stvari.
5. Naštejte tri osebe, v katere ste bili najbolj zaljubljeni.

Zamislimo se!

Vsebine zadnjih vprašanj se dotikajo: srečnega otroštva, radosti, prijateljstva, modrosti in ljubezni ter ljudi, ki so povezani s temi občutki. Torej ljudi, ki vam v življenje prinašajo najdragocenejše darove, ki so, kar je za sedanji čas povsem neverjetno, celo zastonj, torej brezplačni. To niso ljudje bogastva, moči in prestiža, temveč povsem vsakdanji ljudje, katerih imen najbrž ne slišite v »udarnih« novicah. Upam, da ste se vsaj malce zamislili.
Živimo v času, ko je zasebno bogastvo menda najpomembnejše merilo posameznikove uspešnosti. Če spremljamo sporočila medijev, zaznamo nenehno propagiranje bogastva, prikrito ali pa kar neposredno. Prve žrtve nenehne propagandne kampanje so otroci, ki jim TV-zasloni hitro zblanširajo možgane s tekmovalnostjo, sebičnostjo in z brezbrižnostjo. Potem gre hitro naprej, od šolanja in zaposlitve do končnega idealnega cilja potrošniške družbe, zmanipuliranega, zastrašenega in nemočnega nosilca davčne številke, ki je pohlevno orodje v igrah elit. Pri tem se lahko vprašamo, ali so zasebno bogastvo in njegovi »nosilci« resnično nekaj, kar moramo občudovati in hvaliti? Ob trumah bedno plačanih delavcev in rastoči revščini, ob naraščajočih psihozah frustriranih državljanov in na družbeni rob potisnjenih večnih luzerjev? Ob brezposelnosti, pomanjkanju in neperspektivnosti večine zaposlenih in z navedenim povezani čedalje večji privlačnosti kriminalnih dejanj, tako belih ovratnikov in mafijskih združb kot pocestnih tatičev? Dandanes je čedalje več ljudi upravičeno prepričanih, da se splača krasti, ker imajo občutek, da so mnogi, ki to počno, nekaznovani. In ne samo nekaznovani, celo imuni so proti sankcijam – tako razvpiti tajkuni in tajkunčki kot drugi, ki jim sicer ne manjka takega ali drugačnega kapitala, ministri in poslanci, državni uradniki, strankarski veljaki, direktorji, člani nadzornih svetov, finančniki, odvetniki, razni estradniki in podobni modeli. Ti ljudje niso videti klasični kriminalci urbanega podzemlja. Njihove kriminalne dejavnosti so namreč v popolnem moralnem skladju z vrednotami kapitalistične »kulture«. Še zdaj me boli uho od izjave enega izmed njih, ki je po aretaciji v kamero izjavil, da se nikakor ne počuti krivega, ker »to delajo vsi, ker je to normalni del političnega delovanja«. Oho, ali je normalno tudi, da sistem sankcionira le škodljiva dejanja pripadnikov nižjih slojev, veliko bolj škodljiva dejanja »uglednih«, »znanih« in »močnih« oseb pa so zunaj družbenih sankcij? Torej je zapor le deponija odpadkov, »ljudi z dna družbe«? Torej je ljudem z vrha družbe dovoljeno skoraj vse? Ob asistenci dobrega odvetnika pa tako rekoč vse? Ali ima Pravičnost prevezano le eno oko?

Razkrajanje kulturnih okvirov civilizacije

Bodimo pozorni, kako je zahod zdrsnil iz socialne države v kaznovalno državo in državo nadzora. Po drugi svetovni vojni so se namreč socialne razlike na zahodu zmanjševale, sredi sedemdesetih pa se je zgodil nepričakovani preobrat – divji pohod neoliberalizma in globalizacije. Toda z globalizacijo sta se globalizirala le kapital in kriminal, obenem pa so se začele silovito zaostrovati razmere na »trgu delovne sile«. Prešli smo v čas sistemskega nasilja neoliberalnega sistema, ki se je obudil na tradicijah prve polovice 19. stoletja, pozabil na izvorno protestantsko mentaliteto, ki je kapitalizem moralno utrdila, in preskočil v zdajšnjo različico roparske ekonomije. Izjemno povečana produktivnost je privedla do zmanjšanja povpraševanja po mezdnem delu in te težnje se še zaostrujejo. Namesto da bi vsi delali manj, imamo na eni strani »srečno zaposlene«, ki delajo čedalje več za manjši denar, na drugi strani pa čedalje večjo množico brezposelnih. Globalni kapital je neizprosno usmerjen v zmanjševanje stroškov. Obenem pa perverzno oglaševanje in politična retorika delavce nenehno potiskata v intenzivno zapravljanje, katerega pogoj je seveda čedalje intenzivnejše delo. Torej garaj, da boš lahko potem vse zasluženo porabil – in to čim prej, po možnosti še na posojilo. Jasno je, da tako stanje vodi v grozljivo prepletanje strahov in tesnobe, frustracij in negotovosti, ki so izraz razkrajanja kulturnih okvirov civilizacije. Anomijo na zahodu spremlja apatija na vzhodu. Ali smo globoko v sebi res tako iskreni privrženci tekmovalnosti, sebičnosti, potrošništva, kot se kažemo v medsebojnih odnosih, ki še nikoli niso bili tako slabi kot zdaj? Ali smo ljudje, najprej odrezani od zemlje, zdaj pa še od bivališča, resnično pozabili, da sta zemlja in dom temeljni biotski potrebi človeka? Ali ni čudno, da so nam danes dostopnejše stvari, ki smo jih včasih dojemali kot luksus, npr. avtomobil, računalnik, prenosni telefon in podobna tehnološka krama, kot pa lastno stanovanje, ki postaja čedalje bolj predmet strahovitih prevar. Povrh vsega bo država človeška bivališča še obdavčila. To je noro. Čemu torej gospodarska rast, komu je potreben »napredek«, če je osnovna biotska potreba, kot je stanovanje, predmet trenutno največje »tržno« utemeljene roparske ekonomije?
Ali vam ni jasno, da je že sama zamisel o »tržni ekonomiji«, ki je sposobna regulirati vse, v dogmo spremenjena laž in da je »človek kot blago na trgu dela« eno največjih ponižanj za človeka. Ali naj pozabimo na človečnost ter postanemo zgolj »input« v kalkulacijah ekonomskih modelov? Ali smo cenene prostitutke, ki moramo postati bolj »fleksibilni« na trgu vsesplošne prostitucije človeških vrednot? Ali v teh dogajanjih ne slutite totalitarizma? Nastaja torej prav to, s čimer nas zagovorniki »svobodnega trga« nenehno strašijo. Padli smo v civilizacijo, ki si nič več ne upa in v kateri je ljudi strah. Strah: ne zato, ker bi imeli kaj izgubiti, temveč zato, ker si ne upajo več niti predstavljati, da bi življenje lahko bilo drugačno. Ampak, povem vam, da je to mogoče in da se je treba zgolj osvoboditi vsiljenih psiholoških zavor, ki nam mrtvijo ljubezen do življenja, da najdemo izgubljeni stik z drugimi ljudmi in s stvarnostjo samo. Morda bi bilo dobro, da poskušate še enkrat odgovoriti na oba sklopa vprašanj in se odločite za lastno pot, proč od ponorelega sveta.  
 

 

Piše: Anton Komat                                               Jana št.12, 23.3.2010