Marko Delbello Ocepek

Kot preiskovalna novinarka sem izbrskala, da ste bili na počitnicah na Kanarskih otokih. Kako dolgo?

Tri tedne. Šel sem si rehabilitirat hrbet. Lani sem imel močno poškodbo, hernijo diska, in sem bil nekaj časa popoln »kripelj«. Hoteli so me operirati.

Zagotovo ste preveč hodili v fitnes in dvigovali pretežke uteži.

Ne, to se mi je zgodilo zaradi napačnega življenja. Zaradi predstav sem zelo pozno hodil spat, pri 35 sem se obnašal kot 25-letnik. Imel sem prehiter tempo življenja, zraven sem pa res še na polno treniral. Pravijo, da imam zelo močna jetra, ki po kitajski medicini vzdržujejo imunski sistem in imajo močno energijo – in ko se na treningu ogrejem, se mi zdi, da lahko premikam gore. Bistvo treninga je, da greš malo »čez sebe«. Če greš spat ob dveh zjutraj, to pa počneš ves teden, telo tega ne prenese več. In se ti malo »maščuje«.

Kako ste se izognili operaciji?

Po magnetni resonanci so mi res vsi svetovali operacijo, a sem se ji izognil z odličnim fizioterapevtom Robertom Stebletom in njegovim celovitim pristopom. Po šestih mesecih njegovih fizioterapij ni bilo več hrustančnega tkiva v spinalnem kanalu. In leto dni pozneje sem lahko že deskal.

Samo s pomočjo fizioterapij?

Še sam sem delal nekatere vaje za hrbtenico in spremenil sem prehrano. Paziti sem začel, da meso res jem samo z zelenjavo in ogljikove hidrate tudi. Teh stvari ne mešam. No, včasih se seveda pregrešim, a večinoma se držim. Saj sem že prej jedel zdravo, a običajno precej pozno, kadar sem prišel domov – opolnoči, ko sem prihajal s predstav. In to je zelo slabo. Zdaj grem rajši spat lačen ali samo popijem malo vode. Kajti če ješ pozno zvečer, s tem obremenjuješ trebušno slinavko in jetra. Po sedmi, osmi uri naj človek ne bi jedel, ker se takrat začno obnavljati notranji organi.

Ste se tudi sicer malo umirili, zaradi zdravja?

Tudi. Prej sem jedel kar med vožnjo, zdaj se med jedjo umirim in si vzamem čas. Drugače sem si uredil življenje. Prej se mi je ves čas samo mudilo, zdaj živim bolj »na izi«.

Operacije hrbtenice so lahko nevarne, kajne?

Seveda, zato se mi zdi izjemno, da sem si jo pozdravil brez nje. Tretjina operiranih po operaciji nima težav, dve tretjini pa jih imata. Po treh tednih deskanja lahko rečem, da sem se srečno izvlekel. Mišice so me sicer še malo bolele, nisem v takšni formi, v kakršni bi si želel biti, a sem na dobri poti.

Bi bilo deskanje lahko vaš način življenja? Ali bi živeli kje ob morju in uživali v razpenjenih valovih?

Težko. Če bi se lahko zraven ukvarjal še s stand upom. Sicer mi je bolj všeč, da se vračam v Ljubljano. Slovenija je zelo lepa. Od koder koli pridem, kjer koli sem bil, sem ob vrnitvi navdušen. Spomnim se, kako sem pred tremi leti prišel s Tajskega, s kičastih obal s palmami, s tisočerimi okusi, in ko sem zagledal čisto navaden travnik, sem si mislil: kakšna zelena barva! Palme so se mi zazdele čisto brez zveze. (smeh) Zato vem, da bi vedno pogrešal Slovenijo in njeno zelenje.

Vid, kako je mogoče, da ste – zgovorni, duhoviti in čedni – še vedno samski?

Ja, takole je: če si samski pri petindvajsetih, je to nekaj normalnega. Če si samski pri petintridesetih, si pa psihopat ali homoseksualec.

In kaj od tega ste vi?

Nič od tega. O tem bom govoril v predstavi, ki jo pripravljam, ker jaz sem nekaj tretjega. Nekoč sva se o tem pogovarjala s Petrom Polesom. On je opozoril, da je čudno, da še vedno velja družbena norma, da se moraš poročiti in imeti otroke pri dvajsetih, če pa ne živimo več do štiridesetega, petdesetega leta. Živimo do osemdesetega. Kako boš pri dvajsetih vedel, s kom želiš biti nadaljnjih 60 let svojega življenja? Zdaj si lahko za izbiro vzameš dalj časa. Nekateri sicer imajo to srečo, da partnerja za vse življenje spoznajo že zelo zgodaj. A koliko je zares takšnih?

Nekoč sem vprašala Svetlano Makarovič, zakaj se ni poročila, pa mi je odvrnila, da zato, ker je pametna.

Ne strinjam se z njo, jaz sem glede tega še vedno romantik. Zame je poroka proslava ljubezni, otroci pa so proslava zakona. To sem najbrž slišal v kakšnem filmu ali prebral v knjigi, to ni moja misel, ampak mi je bila tako všeč, da sem jo posvojil. Pari se zdaj ne poročajo več, dostikrat samo zaradi tega ne, ker naj bi bila poroka zelo draga stvar. Ampak ni. Na matičnem uradu je prvič zastonj. (nagajiv nasmešek)

Verjamete torej v poroko iz ljubezni?

Da, zagotovo. Vnaprej dogovorjene poroke me ne zanimajo. (smeh) Moji starši so sicer ločeni, ampak prva babica in dedek sta bila poročena 65 let, druga dva sta poročena že 60 let. Danes pa velja tudi na tem področju potrošniška miselnost, da če ti nekaj v odnosu ni všeč, boš dobil nekaj drugega. Namesto da bi bili zasvojeni z odnosom, smo zasvojeni z menjavanjem odnosov. Iščemo tisto, kar ustreza nam. Kje so kompromisi? Včasih so pari stvari reševali. Razmišljali so, kaj bi storili, da bodo skupaj in jim bo prijetno. Saj ni nujno, da se popolnoma razumeš; ni treba, da vse počneš skupaj. Na podlagi tega bi jaz gradil odnos.

Ampak dandanes tudi življenje teče hitreje. Vse hočemo imeti takoj, če ne, zamenjamo.

Za odnos je treba delati. Živeti moraš svoje življenje, biti zvest samemu sebi, in potem pride partner, ki začuti tvojo energijo, s katero vibriraš.

Rekli ste, da je v zvezah treba sklepati kompromise. Imate takšne izkušnje?

Imel sem kar nekaj resnih zvez, za vsako vem, zakaj se je končala in zakaj je bilo tako tudi prav. V času zveze se naučiš sklepati kompromise, postajaš čustveno zrel. Tudi če ženska kdaj povzdigne glas, se ne čutiš takoj osebno prizadetega, ampak pomisliš, da je verjetno imela slab dan, težave v službi … Ne razmišljaš več tako izrazito egoistično, skušaš razumeti drugo stran.

Pa ste živeli skupaj z žensko ali ne?

Ne, te izkušnje pa še nimam.

Živeli ste z bratom Domnom. (smeh)

Kar je bilo podobno, kot da bi živel z žensko, glede na to, kako rad pospravlja in kako čisto mora biti stanovanje. (smeh)

Več v Zarji, št. 37 , 12. 9. 2017