Šimen Zupančič

Ko zajaše svojega Baruja, bosonoga zdrvi z njim čez drn in strn in ji dolgi valoviti lasje divje plapolajo v zraku, je med njima čutiti neverjetno povezanost in predanost. Dvanajstletna Tamara Hočevar že od rojstva živi za konje. Z njimi spleta posebne vezi. Čuti jih, razume, natančno ve, kako ustvariti stik z njimi. »Ko konja pogledam v oči, dobim občutek, kaj moram storiti, da me bo razumel,« preprosto skomigne z rameni to neverjetno dekle velikih zelenih oči, ki ji je bila ljubezen do konjev zapisana že v gene, saj so njeni starši rejci konjev, tako kot so bili tudi njeni stari starši. Jahala je, še preden je znala hoditi.

Vsa Tamarina družina »diha« z živalmi. Dolgo so iskali osamljeno kmetijo, kjer bi lahko po svoje živeli v sožitju z naravo. Pred dobrim letom so jo našli v okolici Ptuja, dovolj veliko za vse živali, ki so jih pripeljali s seboj. Na sončnem ranču na vrhu hriba danes dirja šestnajst konj (na dan našega obiska se je skotil še en žrebiček), na pašniku se pasejo krave, okoli hiše pohajkujejo kužki in muce. Ko se s fotografom pripeljeva, naju pričaka nasmejana Tamara s svojim simpatičnim ponijem Barujem, ki zadnje čase postaja prava zvezda, saj pod ljubečim vodstvom svoje lastnice počne za konja skorajda nepredstavljive reči. »Konj je bila prva žival, ki sem jo videla v svojem življenju. Mama mi je povedala, da sem še kot dojenček stegovala ročice proti njim in jih božala,« razloži in objame Baruja. Hitro postane jasno, da to na videz neukročeno dekle ne bi moglo živeti nikjer drugje kot v naravi. Prostrani travniki, potoki in gozdovi, kjer svobodno dirja s svojimi konji (hitreje ko gre, bolje je, pravi), so njen dom. Vstane še pred peto uro zjutraj, poskrbi za konje in gre jahat. Težko se je prebuditi skoraj še sredi noči, ampak misel na veselje z živalmi jo spravi pokonci.

Jahanje prej kot hoja. »Še ko je bila dojenček, smo morali njeno lupinico postaviti pred hlev, kjer je ure in ure opazovala konje,« se spominja njena mama Urška (ljubitelji konjeništva jo poznajo iz galopskega športa), ki se nam pridruži s Tamarinim najmlajšim bratcem Domnom v naročju. Jahala je, še preden je znala hoditi, in za prvi rojstni dan ji je oče Jože Hočevar, znani rejec konj, kupil prvega ponija Miko. »V hlevu je imela prav posebno mesto, Tamara pa je bila kar naprej pri njej. Ko je imela dve ali tri leta, sva z njeno babico iz hleva zaslišali glasen jok. Vse sva spustili iz rok in zdirjali k njej, saj sva mislili, da se ji je kaj zgodilo. Našli sva jo pri konju s podkvijo v eni ter z žeblji in kladivom v drugi roki. Jokala je, ker Mika ni hotela dvigniti noge, da bi jo podkovala, kot je to videla delati odrasle,« se smeji Urška. »Posnemala je vse, kar smo s konji počeli. Krtačila jih je, jim spletala kitke in gledala, kako polnokrvne angleške konje strižemo za dirke. Nekega dne je tako povsem na kratko ostrigla ponija svojega brata Tilna. Nikoli več mu ni zrasla tako lepa dolga griva, kot jo je imel prej.« Pri sedemnajstih mesecih je sama jahala svojega ponija. »Jaz sem na svojem konju jahala poleg nje in njenega konja držala samo za povodec.« Vsi so občudujoče strmeli v dekliča na konjskem hrbtu. Pri petih letih je Miko prerasla in takrat je v njeno življenje vstopil Baru, večji poni, s katerim sta spletla povezanost, ki ji ni para.

Več v Zarji, št.37, 12.9.2'17

Galerija

Šimen Zupančič