Opozarjal je že takrat, pred skorajda četrt stoletja, opozarja danes, opozarja z razlogom, »ker je bilo državno premoženje last vseh državljanov, prenos našega petdesetletnega dela v državno lastništvo pa je bil sprejet brez referenduma«. In ker so bile s prodajo skupnega, državnega premoženja obsedene vse vlade, javno poziva politike in zagovornike razprodaje, »naj prodajo svoje stanovanje/hišo in nas potem razlaščajo«. Pa ne pomaga, ne pomaga niti to, da javno mnenje ves čas nasprotuje prodaji. Videti je, kot da se vlade ne zavedajo, da »ko vlada 'državno' lastnino proda, je dejanje tako rekoč nepovratno in državljani so dokončno razlaščeni«.

Civilna iniciativa malih delničarjev in VZMD smo vložili na ustavno sodišče pobudo, da se prodaja ustavi, dokler ne bo ustavno sodišče odločilo o primeru. Pa je ustavno sodišče to zavrnilo. Veste, delnice nihajo, mi pa smo delnice te banke kupovali takrat na pobudo vlade in ob njenih zagotovilih, da so v redu. Vlada je takrat izrecno želela imeti dolgoročne lastnike, vedeli smo, da bodo dividende zelo nizke, torej špekulacij ni bilo. Ljudje so vedeli, da je banko treba obdržati, kajti poznamo našo več kot sto let staro modrost, da brez lastne banke ni razvoja. V banko so vlagali upokojenci, preprosti ljudje, vložili so svoje prihranke, zato da bi lastnina ostala v rokah Slovencev. Rop stoletja je bil izpeljan z goljufijo: kapital v višini 600 milijonov so decembra 2013 umetno izničili, brez tega izničenja ne bi mogli razlastiti ljudi.

Kdo ga je umetno izničil? Ali vlada ni vedela, kaj se dogaja?

Svetovalci, ki so prišli na zahtevo EU, ne revizorske družbe, se niso bili dolžni držati mednarodnih računovodskih standardov. Vlada in Banka Slovenije sta vedeli, kaj se dogaja, ker je bila medresorska komisija skupen organ, v njej pa predstavniki finančnega in gospodarskega ministrstva, pa kabinet vlade, Banka Slovenije, Evropska centralna banka in evropska komisija. Državna lastnina je last vseh državljanov, ni last vlade, vlada jo samo usmerja – če  tega ne upravlja nekdo drug. V tem letu in pol dogodkov smo sestavili zelo dober mozaik dogajanja in lahko rečem, da je dr. Križanič zelo dobro razložil faze lastninjenja: prva faza je bila delitev certifikatov, torej množična privatizacija; druga faza je bil kriminal, skozi katerega se je koncentriralo to lastništvo; tretja faza ali stopnja je mednarodni kriminal. Tu zdaj tečeta dve zadevi: koncentracija kapitala v rokah evropskih razvitih držav in njihovih družb, torej severozahodni del EU nasproti jugovzhodnemu delu, hkrati pa poteka zahodnoevropsko-ameriška koncentracija kapitala; tu iščejo svoje bodoče preživetje na način, da dobijo večji obseg poslovanja, da dobijo zadostno moč za preživetje proti Kitajski, Indiji.

Zakaj se naše vlade uklanjajo zahtevam?

Več razlogov je, med njimi ta, da smo padli v dolžniško past. Ko tuje finančne ustanove to opazijo, privijejo vijak – to so bile takrat obresti. Ko jih imajo, izkoristijo situacijo: ožamejo limono, lupino nato odvržejo. In to se je zgodilo nam. V tistem trenutku je vlada Bratuškove pristala na marsikaj, na kar v normalnih razmerah ne bi, in po metodah, ki niso demokratične in niso ustavno podprte. Ni bilo analize, ni bilo soglasja ljudi.

Naj bi državljani tožili vlade?

Saj to se zdaj pripravlja! Tožili bomo od nacionalizacije družbenega premoženja naprej. Ko sem bil poslanec prvega slovenskega parlamenta, smo opozarjali, da revolucije nikoli niso dobre; ne da se nas primerjati z  Nemčijo ali Švedsko, kjer kapitalizem ali tržno gospodarstvo, kot se mu reče sedaj, deluje sto, dvesto let. Mi smo imeli socialistično ali družbeno fazo, ki je bila ljudem v Sloveniji pisana na kožo zato, ker nismo imeli svojih kapitalistov, ampak smo delovali družbeno, od Krekovih zadrug naprej. Tudi samoupravljanje, ki je bilo Kardeljeva ideja, je prišlo iz slovenskega v jugoslovanski prostor. Takrat so se k nam hodili učit in ponekod (Španija) so razvili sistem družbene lastnine brez velikih razlik v plačah in standardu ljudi. Slovenska kvaliteta življenja, ki jo vsi priznavajo, je ravno v tem, da smo imeli zelo dobro razvito gospodarstvo, brez velikih socialnih razlik. Zamerimo pa, da se nihče ne spomni možnosti domačih vlaganj.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 18, izid: 5.5.2015).

---