Mama in hči – takole od daleč bi ju lahko mirno zamenjal že po postavi. Podobni pa sta si tudi sicer: obe delovni kozoroginji, obe odgovorni, polni življenja in zaljubljeni v ples. Mama Janja, nekdaj aktivna plesalka, direktorica plesne šole Bolero, ki praznuje dvajsetletnico, je tudi plesna učiteljica in plesna sodnica; hči Nika, koreografinja, aktivna plesalka in svetovna prvakinja – prvič je zmagala že pri devetih letih. Usklajeni sta, zelo dobro se poznata, odlično razumeta, pomagata si, se podpirata. In predvsem se imata radi.

Janjin plesni rodovnik je žlahten in sega daleč v preteklost. »Zelo ponosna sem, da je moja teta po očetovi strani Ksenija Hribar, balerina, koreografinja, režiserka, soustanoviteljica Plesnega teatra Ljubljana in pobudnica ustanovitve Umetniške gimnazije Ljubljana, ki deluje že enajsto leto. Žal sem jo prepozno spoznala, da bi lahko več sodelovali, toda silno počaščena sem bila, ko me je, eminenca, prosila, da ji pokažem nekaj korakov tanga za predstavo.« Seveda plesni koraki Janji, ki je bila vrsto let plesalka (tudi podprvakinja) standardnih in latinsko-ameriških plesov, niso bili tuji. Tako kot niso njenemu nekdanjemu soplesalcu, možu in solastniku Bolera, Zoranu Kljunu. In seveda ne njuni hčerki Niki, za katero je bila plesna šola drugi dom, odkar ve zase.

Izjemen talent
»Ko vstanem, sem že v plesu, o njem razmišljam, ko grem spat!« Nika Kljun je velik del zgodnjega otroštva preživljala ob plesnih korakih svojih staršev. »Vedno sem ju občudovala in opazovala, ko sta učila maturante ali otročke.« Ne, Nika ni pri njiju nikoli trenirala plesa, toda ritmi so ostali v nogah, glasba v ušesu in telesu male deklice. Njeno plesno nadarjenost je najprej opazila mama. »Vem, da ni bilo vzgojno, da je bila Nika vedno z nama v plesni dvorani in da je hodila spat pozneje, a opazovala je, kaj se dogaja. Nekoč sem po prihodu domov še želela ponoviti koreografijo, ki sem jo sestavila, Nika pa je ob glasbi pri štirih letih sama zaplesala to, kar sem učila deset- in enajstletnike.« Pa ne govori le mamin ponos, posnetki, ki so ostali, so zgovornejši od besed. Nika se je učila spontano.

»Vedno sem vedela, da bom plesalka, plesna učiteljica kot mami in oči (smeh), da se bom pozneje učila v Londonu, pa v New Yorku in Los Angelesu. In svojega življenja ne bi zamenjala za nič drugega.« Tudi za zabavo ne, za druženje s prijatelji, saj jih ima vendar šele dvaindvajset? »Ne. Dostikrat mi vrstniki rečejo, da sem zagrenjena, ker ne žuriram, ker ves čas delam, ampak meni se zdi to super. Tudi starejši mi pravijo, da sem mlada, naj uživam življenje, naj si spočijem. Zavedam se, da sem deloholik in ambiciozna kozoroginja, ampak – jaz se imam fino!« Tudi brez fanta, ki ga je v tako natrpan urnik težko umestiti. »Če bi prišel pravi (nasmeh) …«

Več v Jani št.20,18.5.2010