Od sredine noči smo množično čepeli pred televizorji, kot da gledamo prenos pristanka vesoljske ladje na Marsu, in nazadnje nismo mogli verjeti, da je zmagal nekdo, ki je, kot da je ušel s tega v znanstveni fantastiki pogosto omenjenega planeta. V svoji volilni kampanji je prekršil vsa pravila nastopanja in obnašanja, predstavil ni nobenega programa, razen da bo nagnal tujce, prepovedal splav, sezidal zid na meji z Mehiko in podobne prenapetosti, pa so ga kljub vsemu izvolili! Čeprav so ankete kazale, da bo zmagala Hillary. So morda tudi anketarji tako slabo plačani, da so si vsaj del odgovorov preprosto izmislili? Je kriva več kot polovica jeznih in razklanih Američanov, ki niso šli volit? Ali morda volilni sistem, ki dopušča, da je dobila nasprotna kandidatka več glasov, a kljub temu ni zmagala? Kako je mogoče, da je zmagal v politiki neizkušeni milijonar, ki mu pravijo kar »kaotična nočna mora«?

O vsem tem bo ves svet mlel še dolgo, zelo dolgo. Nekateri pravijo, da so Američani pač hoteli zamenjati ploščo in dati priložnost drugi strani političnega pola, takšna je pač demokracija. Trumpov prvi nastop je bil tako vljuden, resen in spravljiv, da se mu je nad glavo skorajda pojavil svetniški sij, vidno pretresena Hillary je ljudstvu naročila, naj ga sprejme odprtega srca. To je pač ameriška tradicija političnega boja – najprej se obmetavajo z blatom, potem pa si s širokim nasmehom (o iskrenosti se nihče ne sprašuje) sežejo v roke. Ampak mladina vseh barv, ki se po družbenih omrežjih zbere v nekaj urah in ima medtem še čas za pisanje transparentov, je kljub tradiciji mirne predaje oblasti vseeno zelo glasno protestirala po vseh večjih mestih Amerike. Čeprav je Trump zagotovil, da bo predsednik vseh državljanov, so protestniki mahali z napisi, da ni njihov predsednik. Čigav torej bo?

Če je tako zelo inteligenten, kot analitiki kar naprej zagotavljajo, je s svojim amaterskim volilnim štabom očitno dobro precenil razpoloženje razbolelih državljanov, ki po krizi živijo precej slabše in predvsem bolj negotovo, kot so. Če obljubi delavcem, da njihove tovarne nikakor ne bo dovolil preseliti v Mehiko ali na Kitajsko, ga bodo menda ja volili. Številni so glasovali proti izkušeni Hillary, ker pač nočejo predsednice, ki je tesno povezana z globaliziranim kapitalom, ki prinaša bogastvo predvsem elitam, druge pa siromaši. Skratka, Trump se mora najprej zbogati z republikansko stranko, ki se mu je med kampanjo skoraj z gnusom odrekla, zdaj pa nima več veliko razlogov za jezo, saj ima poleg predsednika v oblasti še kongres in senat. Lahko bodo torej izglasovali in izpeljali marsikaj, in prav zato je ves svet na trnih – kaj? Skrb vzbujajoče je, ker so mu prvi zelo prisrčno čestitali desničarji in samodržci, koliko se bo pa z njimi zares ukvarjal in dogovarjal, bomo še videli.

Trump bo v ameriško politiko nedvomno prinesel kaj novega, ne vemo pa še, ali bo to tudi kaj dobrega. Za zdaj daje slutiti, da je obdobje nastopanja v resničnostnem šovu zanj vsaj za štiri leta končano. V Beli hiši in v političnih institucijah ga čakata ogromen državni aparat in krdelo izkušenih politikov, ki so ukrotili še vsakega nekoliko bolj nenavadnega predsednika, pa bodo tudi njega, pravijo poznavalci. Amerika ni od včeraj. Predsednik bo kot vsi drugi, sem slišala v neki diplomatski druščini pred dnevi. No, z nekaj niansami. Če se bo kaj pametnega dogovoril s Putinom (drug drugega občudujeta), bo to morda prineslo novo svetovno ravnovesje.

Kaj pa mi in strastne želje naših političnih predstavnikov, da bi se tu in tam slikali v Ovalni pisarni Bele hiše? O naši servilnosti do Američanov je bilo povedano že veliko grdega, zdaj pa smo v smrtni nevarnosti, da bi se skušali prek Melanije (ki so ji slovenski tabloidi naredili veliko hudega) dokopati do najmočnejšega predsednika na svetu. Čas je, da razmislimo tudi o svoji modrosti in dostojanstvu. Ponosni smo na ameriško prvo damo slovenskih korenin, vendar je žogica na njeni strani, če sploh. Razumeli?!