Mateja J.Potočnik

Pri nastajanju intervjuja, ki ga sedaj berete, to je treba priznati, je pomagalo srečno naključje oziroma najino dolgoletno poznanstvo. Kar seveda še ne pomeni, da je bila prva medijska predstavitev naše prve dame, ki to pravzaprav sploh noče biti, lahka naloga. Prepričati mlado žensko, ki je še pred dobrim letom in pol osvajala andske šesttisočake, plezala po visokih stenah in zaledenelih slapovih, jadrala, predvsem pa ogromno časa posvetila študiju in uvajanju v zdravniški poklic, ki ga ima izredno rada, in se nato po življenjskem zasuku z vsakim svojim korakom pojavila na prvih straneh tako »resnih« kot rumenih medijev, ni mačji kašelj. Povrh vsega ji sploh ni do medijskega pojavljanja in se mu je sprva, ko je še mislila, da je to mogoče, morda nekoliko naivno upirala z vsemi sredstvi.

V naši lanski avgustovski reportaži o plezanju s predsednikom vlade na Lepo Špičje smo še lahko – na Urškino in ne na premierjevo željo – skrili nekatera dejstva, sedaj lahko končno priznamo, da njegova dobra volja in predvsem romantično razpoloženje nista izvirala samo iz izjemno lepe alpinistične ture ali moje družbe, kot so celo nekateri namigovali, ampak je imela glavno zaslugo Urškina navzočnost.

V politični areni

Odkar sta se Urška Bačovnik in Janez Janša prvič skupaj pojavila v javnosti, ju mediji ne pustijo pri miru, kar je povsem razumljiv novinarski odziv. Premierjeva spremljevalka je s svojo umirjenostjo in prijaznim nasmehom takoj osvojila slovenska srca in tudi najbolj zlobni tračarski novinarski jeziki ji ne morejo »očitati« drugega kot njeno nedostopnost za novinarje. Ki pa jo bomo lažje razumeli, ko bomo prebrali njen prvi intervju.

Z Urško sva se pogovarjali pri njej doma v Šentilju pri Velenju, sredi cvetočih štajerskih travnikov in svetlo zelenih gozdov. Med sprehodom po njeni mirni domači vasi Kote, kjer se še vsi prebivalci ob srečanju pozdravljajo in malo poklepetajo, njena mama pa nama je med pogovorom, ki ga je motil le ptičji ščebet, ponudila izvrstne domače klobase, sem ugotavljala, kako veliko spremembo je morala prestati naša intervjuvanka, ko se je začela pojavljati v politični areni svojega »spremljevalca«.

Sicer pa, dajmo končno le besedo »naši« Urški Bačovnik!

- Takoj po proslavi ob dnevu reformacije, na katero sta prišla prvič skupaj z Janezom Janšo, ste se znašli v središču zanimanja tako medijev kot širne slovenske javnosti. To se ni poleglo vse do danes. Kako doživljate svojo »preobrazbo« iz popolnoma anonimne v javno osebnost?

To je bilo zame in za vse moje veliko presenečenje. Že pred prireditvijo ob dnevu reformacije je moja mami v naši hiši naletela na novinarko, ki je brez povabila vstopila in snemala pogovor ter seveda mame sploh ni opozorila na to. Ni se mi zdelo prav, da bi morala moja družina razkrivati svoje popolnoma osebne stvari in da bimorali moji starši javno govoriti o svojem življenju.

- Zakaj ste se vendarle odločili za ta intervju?

Vsaka stvar enkrat dozori. Težko je govoriti o sebi in hkrati ohraniti zasebnost.

- O vas je bilo napisanega že mnogo nenavadnega. Od tega, da se je Janez Janša s helikopterjem vozil nad vašo domačijo in vam mahal, do tega, da ste »pometli« z nekaterimi ženskami v njegovem kabinetu. Je bilo kaj od tega sploh res?

Res je, da je bilo napisanih kar nekaj neresnic. Rumeni tisk potrebuje tudi to za svoj obstoj. A s tem se preprosto ne obremenjujem več.

- Kje preživljata skupne trenutke?

Tega časa je res zelo malo. Ga pa izkoristiva za stvari, ki jih oba rada počneva. Če je le čas, greva v hribe ali ga preživiva s prijatelji.

- Slovenke in Slovenci smo vam zelo naklonjeni in večina vas pozna brez omembe vašega priimka. Ali to čutite v svojem vsakdanjem življenju? Ali se ljudje sedaj drugače vedejo do vas, kakor so se prej?

Nimam občutka, da bi se ljudje vedli do mene kaj drugače. Prijatelji pa sploh ne. Mogoče kdaj pri nekaterih, ki me ne poznajo osebno, čutim kanček zadrege.

- Verjetno so imeli tudi vaši prijatelji nekaj težav z navajanjem, da ste prva dama?

Ne razumem, zakaj bi imeli moji prijatelji te težave.

- Kako pa so se na vaš novi položaj navadili vaši starši?

Starši me od nekdaj dobro sprejemajo, tudi »v paketu« s tistim, kar je meni všeč.

- Verjetno ni preprosto usklajevati vseh obveznosti, ki vam jih je »v paketu« prinesla zveza z Janezom Janšo?

Včasih je treba delati kompromise in se čemu odpovedati, kar je pač cena za lepe trenutke s tistimi, ki jih imaš rad.

- Verjetno ne bi bili pripravljeni pustiti službe in gospodinjiti, kakor to počno nekatere prve dame?

Moj poklic je nekaj, brez česar si sebe ne predstavljam več. Medicina ti zleze pod kožo. Prav rada pa tudi gospodinjim.

- Sicer pa prihajate s kmetije na Štajerskem. Kakšne spomine imate na svoje otroštvo?

Zelo lepe. Bilo je predvsem zapolnjeno z občutkom svobode in dogodivščinami, ki jih prinaša podeželje. S sestro Brigito sva si delili delo brez težav, ona gospodinjstvo, jaz delo na prostem, in prav nič nama ni manjkalo. Kadar imam čas, še vedno z veseljem pomagam.

- Katero kmečko opravilo vam je najljubše?

Zadnje čase zelo rada vrtnarim.

- Vemo, da ste se morali kar čez noč preleviti v obiskovalko državnih proslav, udeleženko potovanj in drugih dogodkov, kjer veljajo stroga protokolarna pravila. Vas je kdo seznanil s temi pravili ali ste naravni talent?

Za vsak uraden dogodek in da stvari tečejo gladko, poskrbi protokol. Kadar sem v uradni delegaciji, so stvari vedno natančno določene, nič ni prepuščeno naključju. Sicer pa je gospa Benedetti, šefinja slovenskega protokola, vedno vsem prijazno na voljo. Najprej vsa ta pravila delujejo omejujoče, a potem ugotoviš, da so namenjena temu, da se vsi dobro in udobno počutijo.

- Ste že kdaj naredili kakšno napako?

Mogoče sem pravkar sredi nje, hahaha!

- Opazila sem, da nekatere zanima tudi to, na čigave stroške potujete v tujino in kdo vas oblači.

V tujino grem izključno takrat, ko me povabi gostitelj oziroma kadar od predsednika vlade pričakujejo, da bo prišel v spremstvu. Oblačim se sama, na svoje stroške, vendar se pri ženskah stvari ne končajo z lepo obleko, pomemben je celovit videz.

- Vaše prvo potovanje v Savdsko Arabijo je bila po vsej verjetnosti nekakšna prelomnica. Kakšen vtis ste si ustvarili o položaju žensk v Savdski Arabiji.

Mislim, da ni daleč čas, ko bodo lahko tudi ženske vSavdski Arabiji odkrile obraz in zaživele svobodneje. Kot na primer že živijo ženske v Kuvajtu.

- Službena potovanja predsednika vlade so verjetno zelo naporna, tako zanj kot za vas. Prav gotovo pa ste doživeli veliko lepega in spoznali veliko zanimivih ljudi.

Res je. Prav povsod je bilo vzdušje izredno pozitivno. Na primer na slavnostnem dogajanju ob 50. obletnici podpisa Rimske pogodbe v Berlinu je mož Angele Merkel Joachim Sauer gostil kar 25 žensk, ki smo spremljale svoje partnerje na tem srečanju. Kosilo, ki smo ga imele ločeno od svojih partnerjev, je potekalo v zelo duhovitem in sproščenem vzdušju. Carrie Blair, na primer, je imela govor na temo vloge ženske v sedanji družbi, zanimivo pa je bilo tudi izmenjati izkušnje s kolegicama zdravnicama iz Estonije in Grčije. Z ženo grškega predsednika vlade Natašo Karamalis, specializantko splošne kirurgije, sva se prvič srečali že v Sloveniji, ko je našo državo obiskala na uradnem obisku ob uvedbi evra. Srečali sva se tudi med našim nedavnim obiskom v Grčiji in razvili prav prijateljske odnose.

- Ljudje so bili precej presenečeni, ko so izvedeli, da naša »krhka« prva dama tudi pleza!

O plezanju je veliko stereotipov, češ da je to bolj moška stvar. Ogromno deklet je zelo dobrih in odličnih plezalk. V Sloveniji imamo alpinistke, tudi alpiniste, ki sodjo v sam svetovni vrh. Sama sodim med tiste, ki to počnemo izključno ljubiteljsko. Kar pa ne pomeni nič manjšega užitka.

- Kako to da ste začeli plezati?

Kot otrok sem z očetom veliko hodila v hribe, v začetku študija pa sem poskusila plezati v plezališču in se kmalu zatem včlanila v alpinistični odsek Ljubljana Matica. Večino prijateljev in prijateljic, s katerimi plezam sedaj, sem spoznala tam. Za nami je veliko skupnih plezalnih izzivov,po Sloveniji, italijanskih Dolomitih, Chamonixu, perujskih Andih …

- Vaša najtežja plezalska preizkušnja?

Kriteriji za to, kaj je težko, so zelo različni. Lahko je slaba pripravljenost, težke razmere, vreme, zahtevna stena ali le slab dan. Zelo sem ponosna na tiste prve vzpone, ki sem jih opravila s sebi enakimi ali kot vodja naveze. Nekoč se je zgodilo, da sva s prijateljico porabili 12 ur za steno, kar je bilo kar precej več

od pričakovanega časa. Vmes sva se kar dobro zaplezali. Ni dosti manjkalo, da bi prenočili 50 m pod markirano potjo malo pod vrhom Ojstrice. Izplezali sva že v mraku. Seveda je bilo treba priti zjutraj najprej do stene in potem ponoči še v dolino. Takrat nama je starejši izkušen alpinist, ki je spremljal najin vzpon iz doline, dejal, da sva tistega dne postali pravi alpinistki. Solze sreče so bile tudi na vrhu Mont Blanca pa na Chopicalqiju (6354 m n. v., op. T. H.) v perujskih Andih. Peru je bil nagrada za diplomo! Skupaj smo se odpravila štiri dekleta in en fant in osvojili smo kar nekaj pettisočakov in enega šesttisočaka. Ja, plezanje je bilo zadnja leta poleg medicine moja največja ljubezen, sicer pa imam ob vsakem letnem času še kaj početi.

- Na primer?

Rada (turno) smučam, tečem skoraj vsak dan, jadram, plešem, rada berem knjige, grem v gledališče ali na dober koncert …

- Bili ste tudi na Adventure Race. To je bila menda zelo naporna pustolovščina.

To je sedaj že tradicionalna mednarodna tridnevna pustolovska tekma, ki jo organizira Šaleška zveza tabornikov. Sodelujejo lahko le mešane ekipe. Pred petimi leti je bila prvič in prijatelji so me navdušili zanjo. To je pomenilo 160 km hoje, 80 km kolesarjenja, 5 km plavanja, hribolazenje, jamarstvo, splavarjenje, kajak, iskanje orientacije … pa nič spanja in veliko razmišljanja, kaj nam je tega treba. Od tridesetih ekip smo bilideveti, zadnji, vsi drugi so odstopili. Kljub temu da smo bili vsi ponosni nase, sem se jaz po nekajtedenski rehabilitaciji odločila, da je takih preizkušenj dovolj.

- Dejali ste, da ste med študijem veliko delali. Kaj vse?

Bila sem hostesa v Cankarjevem domu, v večji blagovnici sem promovirala plenice, delala sem v vrtnariji, statirala in inštruirala. Najlepše spomine pa imam na štirimesečno bivanje v Londonu, kjer sem čuvala dve krasni punčki, zdaj že študentko in srednješolko, ob tem pa obiskovala šolo angleščine. Z družino smo ohranili tesne stike in se še redno vsako leto dobivamo. Takrat sem senavezala na London, meni eno najljubših evropskih mest. Po drugem letniku fakultete sem tri tedne delala v pralnici na Onkološkem inštitutu, da sem si lahko privoščila jadranje, proti koncu študija pa semodšla na šesttedensko zdravniško prakso v Egipt.

- Kaj je vplivalo na vašo odločitev za študij medicine oziroma za zdravniški poklic?

V srednji šoli se je starejša prijateljica odločila za medicino, jaz pa sem z zanimanjem prebirala tiste njene knjige. Takrat sem prvič pomislila na to, da bi bila zdravnica. Vedno sem si namreč želela delati z ljudmi, hkrati pa me je zanimalo naravoslovje.

- Kaj si kot mlada zdravnica želite, da bi se v zdravstvu spremenilo?

Mogoče bom na to lažje odgovorila čez nekaj let, ko bo za mano več delovnih izkušenj. Glede na do sedaj videno pa lahko rečem, da so marsikje zdravniki kot tudi drugi zdravstveni delavci preobremenjeni. Za bolnika, ki je običajno v hudi stiski, je zelo pomemben iskren človeški odnos.

- Ste se kot diplomantka medicine dobro znašli na svojem prvem delovnem mestu?

Ko prideš s fakultete, si poln teorije, a brez izkušenj. Vse čutiš kot hud pritisk, nisi navajen smrti in spremljanja umirajočih, in to so hude travme, ki jih doživi vsak mlad zdravnik. Prve mesece sem preživela na oddelku, kjer je bilo veliko umirajočih v končnem stadiju raka. Sledilo je veliko razočaranje ob spoznanju, da je bolezen močnejša od znanosti. Zavest, da delaš dobro, ti takrat nič ne pomaga, čutiš se popolnoma nemočnega in nesposobnega.

- Poleg želje medijev po čim več informacijah o vas se na veliko govori tudi o poroki. Premišljate o tem?

Čas bo prinesel tudi ta odgovor. Zelo nenavadno bi bilo, če bi se ljudje najprej poročili in nato spoznavali!

- Se dobro razumete z njegovima otrokoma?

Zelo dobro. Sta dva krasna mlada človeka.

- Ko ste se prvič javno predstavili ob predsedniku vlade na proslavi ob dnevu reformacije, ste bili videti zelo suvereni, a ker vemo, da nimate prav nobenih izkušenj z javnim nastopanjem, se sprašujemo …

V bolnišnici se srečaš z mnogimi težjimi preizkušnjami.

* »Že pred prireditvijo ob dnevu reformacije je moja mami naletela na novinarko, ki je brez povabila vstopila v našo hišo in snemala pogovor ter seveda mame sploh ni opozorila na to. Da, to je bilo zame in za vse moje veliko presenečenje. Ni se mi zdelo prav, da bi morala moja družina razkrivati svoje popolnoma osebne stvari in da bimorali moji starši javno govoriti o svojem življenju.«

* »Bila sem hostesa v Cankarjevem domu, v večji blagovnici sem promovirala plenice, delala sem v vrtnariji, statirala in inštruirala. Najlepše spomine pa imam na štirimesečno bivanje v Londonu, kjer sem čuvala dve krasni punčki, zdaj že študentko in srednješolko, ob tem pa obiskovala šolo angleščine.«

* »Prve mesece sem preživela na oddelku, kjer je bilo veliko umirajočih v končnem stadiju raka. Sledilo je veliko razočaranje ob spoznanju, da je bolezen močnejša od znanosti. Zavest, da delaš dobro, ti takrat nič ne pomaga, čutiš se popolnoma nemočnega in nesposobnega.«

Tekst: TINA HORVAT