Revija Zarja

Jan Šmid, Matej Cankar, Sončka Jazbinšek, Eva Bojc in Jurij Zupan odhajajo v Matango, to je tisti kraj, ki ga Slovenci že dobro poznamo, saj je tam dolga leta bival in veliko dobrih del naredil misijonar Izidor Grošelj. In seveda bo tam tudi misijonar Pedro Opeka, ki bo pomagal mladi ekipi zdravnikov. Mi smo se pogovarjali z zdravnico Sončko Jazbinšek, ki si je želela, da bi vmesni čas (ko med pripravništvom in po njem čakajo na razpise za specializacijo) čim bolj koristno preživeli. Odprava bo mlade zdravnike, ki bodo s seboj nesli tudi 150 kilogramov medicinske opreme, stala približno 15.000 evrov, zato bodo zelo veseli, če jim lahko priskočimo na pomoč.

Madagaskar je velik izziv že sam po sebi. Kako, da je nagovoril vas, da ga obiščete kot mladi zdravniki. Izvedeli smo, da ste prav vi pobudnica?
Zdelo se nam je, da v času, ko čakamo na specializacije, naredimo kaj koristnega. Ta izkušnja nekako združuje vse stvari, ki jih radi počnemo – je izziv, pomoč ljudem, medicina, potovanje ter edinstveno spoznavanje nove kulture in razmer po svetu hkrati.

Misijonarja Izidor Grošelj in Pedro Opeka sta človeka, ki ju slovenska javnost dobro pozna. Tudi vaši ekipi bosta pomagala.
Izidor Grošelj je zgradil ambulanto, cerkev, šolo, ceste ... skratka vse, kar je v Matangi, kamor gremo mi. Smo ga že spoznali, živeli bomo tudi v njegovih prostorih. Skratka občudovanja vreden moški, ki je 15 let preživel v Matangi in okoliških vaseh, govori jezik domačinov ter z navdušenjem pomaga vsem. Pedro Opeka – se že veselim, da ga spoznam! Neverjetno, kaj je dosegel tam v vseh teh letih. Brez njega nam tudi ne bi uspelo, in sicer nam bo organiziral varen prevoz zdravil in vsega medicinskega materiala od letališča do Matange.

Kaj so največje stiske prebivalcev Madagaskarja in kako se boste vi lotili pomoči?
Podhranjenost otrok, kuga, malarija – za zdaj si je vse to še težko predstavljati, ker se s tem tukaj še nikoli nismo, in upam, da tudi ne bomo srečali. Podhranjenost otrok bo zelo boleča stvar, ki jo bomo poskušali reševati. Odstotki podhranjenosti otrok (okoli 50 odstotkov) so previsoki in so zato potrebne kontinuirane odprave, k čemur stremi tudi naša sekcija za tropsko medicino (imamo vsaj tri odprave v isti kraj na leto). Kuga je na srečo zelo lahko rešljiva s preprostimi antibiotiki in je skoraj neverjetno, da se še vedno pojavlja. Madagaskar je še vedno ena najrevnejših držav na svetu, položaj tam mi je še vedno nepredstavljiv ...

Prebivalci na Madagaskarju si v večini pomagajo z lokalnimi vrači. Se je morebiti kdo lotil raziskovanja njihovih metod, kako delujejo, morda pa si uradna medicina lahko z njimi pomaga?
Za zdaj ni še nihče raziskal njihovih metod, po prebranem smo izvedeli, da večinoma izdelujejo le toteme, ki naj bi ohranjali zdravje ljudi, in jih večina prebivalstva tudi nosi okoli vratu. Na zdravnike se obračajo šele v kritičnem stanju, velikokrat, ko je že prepozno. Zaradi stanja primarne zdravstvene oskrbe tam in sredstev, ki jih bomo imeli na voljo pri diagnostiki, nam na žalost raziskovalnega dela in tudi normalnih metod dela, kot jih poznamo tu, razmere ne omogočajo. Že uporaba z dokazi podprte medicine nam bo brez diagnostičnih testov (ki smo jih navajeni v Sloveniji – rentgen, ultrazvok, razne endoskopije, normalni testi krvi in urine – nič od tega namreč tam nimamo) velikanski izziv, da izluščimo urgentna stanja ter poskusimo pomagati po najboljših močeh.

Več v Zarji št. 30, 24. 7. 2018.