Namesto »oprosti«
Sedim v spalnici in brez vsakega pretiravanja lahko rečem, da bi se najraje vdrl v zemljo in se ne bi ustavil vse do njenega razbeljenega jedra. Počutje – mizerno. Če zaprem oči, si skorajda lahko zamislim veliko, gosto in sluzasto kepo tik pod pljuči; njena teža mi stiska telo, moj dih je plitev, proti grlu mi potiska refleks bruhanja. Dobro vem, iz česa je sestavljena – iz besed. Iz težkih besed, potegnjenih nekje iz moje najtemnejše globine, porojenih v želodcu in nato potisnjenih navzgor po govorni cevi, vse do ustnic. Besede, ki ne bi smele biti izgovorjene. Gabim se samemu sebi, kot vsakič, ko gredo stvari tako daleč.
Prepiri med pari so seveda nekaj povsem običajnega. Toda prepir je lahko dober ali pa slab. Pri prvem gre za usklajevanje razlik v sicer dobronamernih pogledih, naporno klesanje konstruktivnih rešitev in končno dvig odnosa na višjo raven. Pri drugih pa gre za boleče, predvsem pa čisto nepotrebne izbruhe zlobe, za prelivanje pekočega presežka lastnih frustracij na nekoga, ki je kriv samo tega, da je v tistem trenutku pač pri roki. To pa je praviloma oseba, ki nam je tudi sicer najbližje in ki jo imamo zato najrajši. To je tisto, česar si ne morem odpustiti – jaz svojo Danajo res ljubim, zame ni o tem nobenega dvoma, a kadar naju prime »žuta minuta«, bo ravno ona kasirala največ moje bolečine, jaz pa njene. Besed, ki ne bi smele biti izgovorjene in ki jih ne moreva potegniti nazaj. In naenkrat v odnosu nisva več dva, temveč trije – tista sluzasta, težka kepa se vrine med naju, naju potiska narazen in se razrašča, in tudi ko se končno razblini, v zraku ostaja grožnja njene nenadne vrnitve.
Več v reviji Zarja/Jana št. 32, 6. 8. 2019.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
