Drugače sem si tole predstavljal, je rekel Pavel Car, glavni organizator ponazoritve spektakularne bitke izpred sto let, ki je dobila vzdevek »čudež pri Kobaridu«, mislil sem (je vzdihnil), da boste vi v kratkih rokavih na sončku sedeli na mahu, mi se bomo pa tu spodaj potili.
Potili so se bržkone res, ko so skozi meglo dirjali po blatu, mi smo se pa zavijali v bunde in šale. Ni bil toliko spektakel, kot so si ga zamislili, bolj je spominjalo na radijski prenos s tekočim komentiranjem in veliko pokanja. V megli.
Hudič je, kadar se vreme odloči, da bo avtentično.

Da je »v stresu zaradi vremena«, je priznal Pavel Car, ko smo se prvič srečali na pogovoru, slab teden pred bitko na Kolovratu. Napovedi so bile slabe. In čudeža ni bilo, v nedeljo je vreme verno ponazorilo meglo in dež izpred sto let, čeprav je bila izvirna bitka pravzaprav dober mesec pozneje, 24. in 25. oktobra 1917.

Bilo je prav tisto nedeljo, ko se je v Carigradu pod koši bíla neka druga, sodobna bitka in je pol Slovenije drlo tja, pa je kljub temu in kljub slabi napovedi na Kolovrat, kjer so pred okroglim stoletjem Nemci in Avstrijci razbili italijansko fronto, prišlo nekaj tisoč gledalcev – saj bi jih prešteli za vas, pa so se izgubljali v megli. Menda jih je bilo okrog štiri tisoč, med njimi presenetljivo veliko otrok, ki so imeli od vznemirjenega pričakovanja za dve številki večje oči.

Re-enactment, ponazoritev po naše, je v tujini priljubljen način oživljanja zgodovine, pri nas pa se šele dobro postavlja na noge. Edinemu društvu, ki se pri nas ukvarja s tem, je priskočilo na pomoč več kot deset društev iz tujine, skupaj približno dvesto ljudi z avtentičnimi uniformami in opremo. Letali, ki bi morali uprizoriti zračno bitko, so zaradi vremena odpovedali, vse drugo je pa ostalo: eksplozije, metalec plamena, goreči človek, ki je v plamenih pridirjal skozi meglo in se spet izgubil v njej.

Referendum. Na Kolovrat, prizorišče bitke izpred sto let, so nas navozili z avtobusi. Ljudje so bili dobro razpoloženi, megli, ki se je še kar gostila, se niso dali odgnati. Družinica v rožnatih pelerinah je posedla po blatnih tleh in mirno malicala. Če smo se odločili za piknik, bomo imeli piknik, pa konec!

Potem se je ulilo. Ledene kroglice so razigrano odskakovale od presenečene trave. Približno takrat sem tudi ugotovila, da moja oblačila, za katera sem mislila, da so nepremočljiva, niso. In zares mi je bilo hudo za organizatorje – leto dni priprav, obilje časa, potu in denarja, vloženih v do zdaj največji, najspektakularnejši dogodek te vrste pri nas, potem pa še zadnji napor, ko so že nekaj dni prej na dežju pripravljali bojišče – mi smo pa mokri in premraženi ždeli pod skrajno ravnodušno smreko in si želeli nekam na toplo. Pa se bitka, dve uri naj bi trajala, takrat še niti začela ni.

Začnemo ali še malo počakamo, da se megla razkadi, je dal na glasovanje komentator Pavel Car – mislim, da je bil on, izgubljen nekje v megli – in je nekaj glasov najbolj nepremočljivo žilavih iz občinstva zatulilo, da počakajmo. Ampak na improviziranem referendumu je zmagala premražena množica, ki je zarjovela: »Začnimo!!!!!!!!« (Tile klicaji niso pretiravanje, res ne.)

In smo začeli.

Nasvidenje v naslednji bitki. Nekdo tam zgoraj se je moral delati norca, bitko smo večinoma zgolj slišali. »Kot bi komentiral nogometno tekmo v megli,« je rekel komentator. Ker je Car, v častniški uniformi, poleg komentiranja bitko tudi vodil, mikrofona pa ni izklapljal, smo bili tako rekoč priče dogajanja v zakulisju. »Daj še eno raketo,« je ukazal. In potem, očitno nekomu na nujno prošnjo: »Ne, zdajle ne morem ustaviti.« In bitka je tekla naprej.

»Italijani vračajo napad!« se je razburil komentator. No, če vi tako pravite, vam verjamem. Vsake toliko se je megla malo dvignila, kot v posmeh, da smo lahko videli, kaj zamujamo. Ljudje v čeladah so dirjali gor in dol po strmem nasprotnem bregu, in ravno ko smo olajšano pomislili, zdaj pa bo!, se je megla ob pomoči ledenega vetra vrnila, še gostejša, še bolj zoprna. In smo bili spet sredi radijskega prenosa.

Potem se je sto let pozneje pri Kobaridu zgodil nov čudež: zjasnilo se je. Zadnjih nekaj minut bitke, avstrijski prodor in italijanski poraz, smo si lahko ogledali v povsem razločnem 3D. Kot v filmu, samo bolj mokro in mrzlo.

Bila je, to lahko mirno trdim, najboljša, največja, najbolj spektakularna bitka, kar jih kdaj nisem videla.

In potem smo si samo še pomahali, nasvidenje v naslednji vojni. Upajmo, da bo toplo.

Ko smo čakali, da nas z avtobusi odpeljejo nazaj v dolino, je v popolnoma očitnem izbruhu kljubovanja svetlo sijalo sonce.

Druga polovica življenja

Pavel Car, diplomirani inženir računalništva z magisterijem iz menedžmenta, dela v poslovnih institucijah, »druga polovica mojega življenja je pa zgodovina. Na različne načine – od pisanja knjig, predvsem o vojaški zgodovini, en del, mogoče manj resen, pa je uprizarjanje zgodovinskih spopadov. Žal tega ne delam poklicno, saj se od tega ne da živeti,« pravi mož, ki ima največ zaslug za postavitev spektakularne obnovitve 12. soške bitke pred natanko sto leti.

Kako ste se začeli ukvarjati s ponazoritvami?

Pred dvanajstimi leti sem na spletu videl fotografije nekega ponazoritvenega dogodka, pa sem si rekel, to bi pa jaz tudi poskusil. Pri nas tega ni bilo, začel sem iskati stike v tujini, potem se nas je pa kar hitro našlo nekaj somišljenikov iz Kulturno zgodovinskega društva Triglav, ki je do takrat gojilo bolj partizansko tradicijo, in smo se pred desetimi leti začeli ukvarjati s ponazoritvami. Izvajamo jih pri nas, udeležujemo pa se tudi ponazoritev po vsej Evropi. 

Društvo Triglav deluje dobrih deset let, ima nekaj manj kot petdeset članov. Po eni strani goji tradicijo partizanskih enot, ki so se med drugo svetovno vojno bojevale v Sloveniji, ta skupina se imenuje Zaščitna četa Triglav. Ker pa seveda partizani potrebujejo nasprotnika, je bilo treba opremiti tudi drugo stran. Sčasoma se je nabralo kar nekaj različnih enot, ki jih ponazarjamo, na primer ameriški padalci – ob 70. obletnici izkrcanja v Normandiji nas je šlo nekaj članov društva s petnajstimi džipi v Normandijo, izjemno zanimivo je bilo. Ob Nemcih, ki so partizanski glavni nasprotniki, smo postavili na noge tudi enoto vojske Kraljevine Jugoslavije – v Žireh smo že dvakrat imeli uprizoritev boja na Rupnikovi liniji 7. aprila 1941. Imamo tudi skupino angleških komandosov. 

Enkrat na leto imamo občni zbor, rednih sestankov ni, saj so člani kluba iz vse Slovenije. Sedež kluba je v Kamniku, kjer imamo velike društvene prostore. Občina Kamnik nam je dala v uporabo več sto kvadratov velik prostor, nekdanje skladišče. Tam imamo svojo opremo in občasno kakšno muzejsko razstavo, ki si jo lahko ljudje ogledajo. V sredini februarja imamo občni zbor, ko se društvo zbere na Vojskem, zdaj to počnemo že deset let, in potem sami zase uprizorimo zimsko ofenzivo iz leta 1944/45, boj med partizani in Nemci. To ni za gledalce, to je le za našo dušo.

To je pa drag hobi.

Ni poceni. Pri klubu najprej za nekaj časa dobiš uniformo na posodo, dvakrat, trikrat, da poskusiš. Če je član resen, če se želi vpisati in se s tem ukvarjati, potem si mora v doglednem času – v letu, dveh – omisliti lastno uniformo. Poceni hobi pa to res ni.

Kdo izdeluje starodavne uniforme?

Kitajci. Bili so tudi evropski proizvajalci, kar nekaj jih je bilo, a so vsi zaprli podjetja. Moram reči, da Kitajci delajo izjemno kakovostne uniforme. 

Kakšni ljudje so vaši člani? So to nostalgiki?

Niso nostalgiki, to so ljudje, ki jim je blizu vojaška zgodovina. Eno je, če o zgodovini bereš v knjigah. Tolstoj v Vojni in miru zelo nazorno opisuje bitke, pri Borodinu, Austerlitzu ... Zelo mi je v spominu ostal opis, kako se polje zavije v dim smodnika in vanj odhajajo urejene množice ljudi, iz njega pa čez čas pridejo neurejene. Kako v ušesih še ure in ure odzvanja streljanje topov.

Pred nekaj leti sem se ob dvestoletnici udeležil ponazoritve bitke pri Waterlooju. Na bojišču je bilo osem tisoč sodelujočih, sto topov, 350 konjenikov, bitko pa si je ogledalo 120.000 gledalcev. Velika uprizoritev. In tam dejansko doživiš to, kar si bral v knjigi – pokanje, vašo enoto na primer sovražnik razsuje in se ti ljudje umikajo nazaj. Nekje v zaledju se zberejo, znova razporedijo v vrste in korakajo naprej ... To je drugačno doživljanje zgodovine. Mislim, da bi morali vsi, ki se poklicno ukvarjajo na primer z napoleonsko zgodovino, enkrat doživeti ta občutek, ko stojiš v strelski vrsti in ko trideset korakov od tebe stoji sovražnik, nameri dvesto pušk vate in ti mirno čakaš, da bo ustrelil ...

Ampak vi veste, da se vam ne bo nič zgodilo.

Mi vemo, da bomo šli čez pol ure na pivo. Tisti, ki so pa pred dvesto leti tako stali – to je moral biti grozljiv občutek. Ali pa če si kot nemška vojska v strelskih jarkih in se ruski tanki valijo proti tebi. Ti boš čez eno uro šel z Rusi skupaj na pivo, če se pa postaviš sedemdeset let nazaj in se poskušaš vživeti v tiste ljudi ... ni jim bilo lahko. Tako poskušamo tudi opozoriti na grozote vojne. Vojna je grozna stvar in srečo imamo, da je nismo doživeli, da jo doživljamo le na ta študijski način.

Koliko prej ste začeli organizirati ponazoritev Čudeža pri Kobaridu?

Eno leto. V društvu smo že nekaj časa razmišljali, da je soška fronta naše edino večje bojišče oziroma znamenita bitka, ki jo imamo v Sloveniji. Nimamo Waterlooja ... Čehi imajo Kraljevi Gradec, Rusi imajo Borodino ... Škoda bi bilo izpustiti tako turistično znamenitost, stota obletnica preboja soške fronte pa je res okrogla obletnica, ki bi jo bilo treba počastiti tudi s to uprizoritvijo.

Pri uprizoritvah veliko šteje avtentično okolje. Preboj soške fronte, oziroma kot ga imenujejo, »čudež pri Kobaridu«, kjer se je italijanska vojska razsula in bežala dvesto kilometrov, so Čehi že nekajkrat uprizorili na nekem travniku. Skoplješ dve vrsti jarkov, rečeš, to so Italijani, to so Avstrijci. Italijani bodo to uprizarjali oktobra letos nekje blizu Vittoria Veneta in bi bila velika škoda, da mi, ki imamo avtentično bojišče – Kolovrat je avtentično obnovljeno bojišče, kjer se je ta bitka zares zgodila – da bi se mi temu odrekli.

Če bo ponazoritev velik uspeh, jo boste še ponavljali?

Veste, ponovitve so težje. Mi tega ne izvedemo sami. Taka zadeva je velik logistični izziv, zraven pa še ogromen finančni zalogaj. Stroški take uprizoritve gredo v več deset tisoč evrov, to pa je treba pokriti z vstopninami. Treba je najeti avtobuse, gasilce, rešilce, napovedovalca, ozvočenje, tu so še druga logistika, šotori, hrana za nastopajoče, municija, pirotehnika ... Če pride veliko obiskovalcev, se vse to pokrije, v primeru slabega vremena pa ... Vstopnic smo prodali več, kot sem mislil, minimalni prag smo dosegli.

O ponovitvah sprašujem zato, ker ste rekli, da je to edina velika bitka, ki jo imamo. Če je ne boste več ponavljali, kaj vam potem še ostane?

Oh, poglejte. Dvakrat smo že uprizorili boje na Rupnikovi liniji. Ne bom rekel, da soške fronte ne bomo ponavljali. V Žireh je bolj preprosto, ker to delamo v okviru njihovega Čipkarskega festivala in smo dogovorjeni, da nam občina Žiri krije večino stroškov. Če bi se uspeli dogovoriti s kakšnimi lokalnimi institucijami v Posočju, smo seveda pripravljeni ta dogodek ponavljati. Kot pravim, mi take bitke sami ne moremo izvesti, ker nas je premalo. Na tole uprizoritev pride trinajst klubov Poljske, Češke, Slovaške ... Z našimi uprizoritvami smo si naredili ime v tujini, Kulturno zgodovinsko društvo Triglav poznajo, naša največja uprizoritev je bila pred dvema letoma Osvoboditev Primorske leta 1945 v Pivki, kjer smo imeli Čehe, Slovake, Nemce, Italijane. Vedo, da znamo dobro narediti, in se z veseljem odzovejo, če imajo le čas, v tujini je namreč tega veliko, tako rekoč vsak konec tedna so bitke iz različnih obdobij.

Kaj pa varnost? Se je že kdaj komu kaj zgodilo?

Ne. Kolikor se spomnim, si je nekoč nekdo zvil nogo, ker je narobe stopil. Varnostna pravila so izredno stroga, kdor se jih ne drži, tega naslednjič ne bo več zraven. Vsi, mi in sorodna društva v tujini, se zavedamo, da bomo takoj, ko bo nastala nesreča, imeli težave z uprizoritvami. Natančno se ve, na kakšni razdalji lahko streljaš, kako se umikaš oklepnim vozilom, kje hodiš ...

Ali nekdo vsakemu posebej razloži, kaj mora narediti?

Običajno gredo častniki skupaj skozi scenarij. Vojaki ga običajno niti ne poznajo ...

Ampak kako pa potem vedo, kdo bo umrl, kdo mora pasti?

To je pa vedno problem. Nihče noče pasti, vendar so vojaki med bitko padali. Zmenjeni smo, da tiste, ki padejo na začetku, potem kot mrtve ali ranjene zvlečejo za sabo in potem na drugi strani bojišča oživijo. Nihče ni pripravljen v enourni bitki pasti prvo minuto in potem eno uro ležati na tleh kot truplo. Treba jih je razumeti.

Ernest Hemingway ne živi več tukaj

Slavo Kobarida je v svet ponesel ameriški pisatelj Ernest Hemingway s svojim romanom Zbogom orožje. Šele desetletja pozneje se je pokazalo, da Hemingway najverjetneje – no, skoraj gotovo – nikoli ni videl Kobarida. Bitka, ki ji pravijo »preboj pri Kobaridu«, »12. soška bitka« ali poetično »čudež pri Kobaridu«, je pa zares bila, potekala je med Italijani na utrjenih položajih in Avstrijci, ki so za razbitje soške fronte na pomoč poklicali tudi Nemce. Nad zmago avstrijsko-nemške strani nihče ni bil bolj presenečen kot oni sami, saj se jim je preboj zdel nemogoč, od tod tisti čudež v imenu bitke. Kolovrat, kjer je zdaj muzej na prostem, je bil eno od krvavih prizorišč večdnevnih spopadov.

Nemci so uporabili novo taktiko, »blitzkrieg« ali bliskovito vojno, ki nikakor ni izum druge svetovne vojne. Napadli so s plinom, topovi in pehoto. Pomagalo jim je tudi vreme z meglo in dežjem, v hribih je tisti poznooktobrski dan že snežilo. Italijani, sicer močnejša stran, so vedeli, da se pripravlja napad, celo o načrtovanem napadu s plinom so bili obveščeni, pa se niso pravočasno zganili. Plinske maske njihovih vojakov so bile pretežno neuporabne, pa še premalo so jih imeli.

Kot bi živeli včeraj

Re-enactment ali ponazoritev je poustvarjanje zgodovinskega dogodka. Ponazoritve bitk so del širšega pojmaživa zgodovina, ki med drugim s hrano, oblačili, predmeti, igranimi vložki oživlja neko zgodovinsko obdobje. Živo zgodovino se gredo pri nas na primer na Celjskem gradu ob poletnih koncih tedna, ponazoritve bitk pa med Slovenci šele dobro jemljejo zalet, saj se s tem ukvarja le peščica zanesenjakov.

Ponazoritve slavnih bitk imajo dolgo zgodovino, v njih so uživali že stari Rimljani v amfiteatrih, srednjeveški turnirji so tudi pogosto predstavljali slovite spopade iz preteklosti. Strast do uprizarjanja starodavnih spopadov ni nikoli zares zamrla, popolnoma podivjala pa je v 19. stoletju, tako v Evropi kot v Ameriki, saj je bil romantični pogled v srednji vek odlična protiutež moderni industrializaciji. Nov zagon je ta hobi dobil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Večina sodelujočih je amaterjev, včasih pa se jim pridružijo tudi poklicni vojaki in zgodovinarji. Potapljanje v zgodovino ni pri vseh enako intenzivno, najbolj zagnani vztrajajo na primer pri oblačilih in perilu, ki imajo celo notranje šive natanko take, kot so jih delali v izbranem obdobju, večina pa se zadovolji z oblačili, ki so na zunaj enaka, čeprav so narejena iz modernih materialov. Tudi starostni razpon sodelujočih je širok, od otrok do starejših. Igralce v ponazoritvah za pomoč zaprosijo tudi pri snemanjih zgodovinskih serij in filmov – filme, kot soGettysburg,SlavainPatriot,bi težko posneli brez njih.