Matic Bajželj

Ni naporno biti vedno pozitiven?

Zame je vsak dan lep, komaj čakam jutro, srečna sem, da živim … Sem pa ugotovila, da znam biti z optimizmom naporna za koga drugega. Ljudje seveda kdaj potarnajo, se smilijo sami sebi, a jaz vsakega vprašam: »Si zdrav? Si. Kaj je potem narobe? Imaš dve roki, dve nogi, vidiš, slišiš, lahko delaš. V čem je problem?« Taka sem verjetno zato, ker sem veliko med ljudi in slišim ter vidim toliko krutih življenjskih zgodb in bolnih ljudi. Sram me je, da bi jaz, ki lahko delam, sem zdrava in imam zdravega otroka, tarnala, ker sem premalo spala, sem utrujena, me malo boli noga, pri poslu nekaj ne gre po pričakovanjih …

Ampak kdaj pa vendar ste slabe volje?

Ne poznam slabe volje! Vprašajte kogarkoli od mojih bližnjih. To sem dobila od svojih staršev; nikoli nista tarnala in zato tega ne poznam.

Kako to, da ste se vrnili na odre takoj po porodu?

Ker sem se med nosečnostjo dobro počutila, sem normalno hodila v službo v Logatec poučevat v glasbeno šolo in opravljala obveznosti pevke. Ko sem rodila, je bilo tudi vse v redu (potrka na les), super sem se počutila in sem rekla, da lahko delamo naprej, seveda s prilagojenim urnikom.

Torej vas ni bilo strah, da bi vas ob daljšem premoru ljudje pozabili?

Kje pa! To pa sploh ne! (smeh) Saj v življenju, sploh pa v tem poslu, ne smeš pričakovati, da boš ves čas na vrhu. Sem zelo na realnih tleh. Povsod so nihanja, ves čas prihajajo nove generacije, če si s tem obremenjen, ni dobro. In tudi če te pozabijo, se te lahko spet spomnijo. Veste, moja življenjska želja je bila, da si ustvarim družino. Od 25. leta sem o tem sanjarila. Če bi mi kdo rekel, da moram izbrati družino ali kariero, bi takoj izbrala prvo, čeprav imam petje neskončno rada. A občutkov in čustev v trenutku, ko sem izvedela, da bom imela otročka, se ne da opisati!

Zakaj pa ste potem tako dolgo čakali?

Včasih stvari v življenju ne gredo tako, kot bi človek želel. Zato je življenje tako zanimivo. Glede na mojo željo bi bilo pričakovati, da imam otročka že prej. Ampak nisem si le želela imeti otroka; zelo mi je bilo pomembno, s kom ga imam. To mora biti človek, ki ga neskončno ljubiš, spoštuješ, s katerim se imaš lepo – vsaj v tem trenutku, saj nikoli ne veš, kaj življenje prinese.

Pravite, da Karlo ne bo edinček?

Po Mikijevi strani (Miki Šarac, op. a.) je že četrti otrok, tako da že ima dve sestrici in brata. Je pa moj prvi in ne skrivam, da si jih želim še. Ker to je … Saj sem strašno zgovorna, a tu izgubim besede, ne vem, kako bi povedala … To je pač najlepše na svetu.

Se vam zdi, da je osnovno poslanstvo ženske, da je mama?

Ne! O tem veliko razmišljam. Pogosto rečemo, da je to poslanstvo ženske, ampak ali ob tem pomislimo, koliko žensk ne more imeti otrok, čeprav si jih zelo želijo? One potemtakem nimajo poslanstva? To je popolnoma zgrešeno! Nekateri si tudi ne želijo otroka, s čimer ni nič narobe. In razni stavki ženskam, češ, biološka ura ti tiktaka, so zame nesprejemljivi. Preden kaj takega rečete, bi se morali dobro ugrizniti v jezik. Morda pa ne more imeti otrok. To so zelo boleče teme in ni prav drezati v ljudi, ker ima vsak svoje življenje.

Kakšna je vaša vzgoja? Permisivna je še vedno precej na pohodu.

Nisem za permisivno vzgojo; sem kar lepo za red, disciplino, avtoriteto, jasno postavljena pravila igre. Tako je tudi v službi z mojimi učenci in vse odlično poteka, dobro se razumemo, lepo se imamo, spoštujejo me, krasni so! Na kraj pameti mi ne pade, da bi vpila nanje. Vse se da lepo razložiti in povedati, a to moraš storiti suvereno in za tem stati – pa bodo tudi oni to upoštevali.

Pri tujih otrocih je morda to lažje kot pri lastnem …

To bom zdaj spoznala. Karlo ima 15 mesecev, a se že vidi, da ima karakter, želi uveljavljati svojo voljo … A ne popuščam, niti slučajno! Če smo rekli tako, je to tako! Konec! Basta! Finito! (smeh)

Je potem Miki popustljivejši?

Ne, sva se dogovorila o prijemih pri vzgoji, ki jih bova za dobro otroka upoštevala, da bova vedno drug drugega podprla, čeprav morda drugi nima prav. Otrok bo vedel, da starša držita skupaj. To se že zdaj pozna, otrok ve, da je ne ne, da drugi ne bo rekel ja, in ne joka, trmari, ne muli se. To se mi zdi pri vzgoji ključno, ker takoj ko otrok dojame, da starša nista na isti valovni dolžini in da pri drugem najde potuho, lahko začne zelo manipulirati in se začnejo resne težave.

Pogosto slišimo, da dandanes starši nimajo več toliko časa za otroka.

Ne bi se strinjala, da ni časa. Dan ima 24 ur, kaj pa delaš v tem času, je stvar odločitve. Tako kot to, koliko se boš ukvarjal s partnerjem. To je tudi stvar želje, motivacije, zrelosti in pripravljenosti. Mislim, da je težava v tem, da se mnogim parom sploh ne ljubi več pogovarjati.

V sodobni družbi tudi v partnerstvu in družini iščemo takojšnjo zadovoljitev, ne rešujemo težav, ampak se raje ločimo.

Z ločitvijo v osnovi ni nič narobe in ne pomeni konca sveta. Ne vem, zakaj bi živel v partnerskem odnosu, ki si ga ne želiš več, ki te ne osrečuje, ti ne da zadovoljstva, ko si greš s partnerjem na živce. Nihče se ne loči z danes na jutri – ko pride do ločitve, je ponavadi že dolgo prej marsikaj narobe. Nihče ne gre v zvezo zato, da bo šel enkrat narazen, ampak zato, da bo živel srečno, kot v pravljici, a življenje lahko prinese karkoli. Če vidiš, da je nesmiselno, je ločitev dobra, ker preveč parov živi vsak svoje življenje, brez pogovora … Ne vidim smisla v tem. Slej ko prej spet spoznaš nekoga, s katerim ti je lepo in lahko uživaš – če čez pet let, pa čez pet let. Pomembno pa je, da s partnerjem, očetom ali materjo svojih otrok, ohraniš spoštovanje, človeški odnos, se lahko normalno pogovarjaš, družiš … Če si šel z nekom narazen, ta človek ni kar naenkrat najslabši na svetu. Tudi če je vmes prišla druga oseba – to se lahko zgodi vsakemu.

Več v reviji Zarja št. 6, 5. 2. 2019.