To lahko traja od šest do 13 let. To je tudi čas, ko ima ženska največ možnosti za spoznavanje sebe in svoje moči. Stoletja je bila mena razumljena kot nekaj negativnega. V zadnjih nekaj desetletjih se je to spremenilo.

Kot pravi dr. Christiane Northrup, ginekologinja, porodničarka in verjetno ena najboljših poznavalk ženskega telesa, bi lahko menopavzo razumeli kot obratni proces adolescence. Veliko žensk v tem času hoče izraziti vse, kar so čutile globoko v sebi že v najstniškem obdobju, a je ostalo zakopano v njih. Značilno je, da ženske po 45. letu začno analizirati svojo preteklost, svoja dejanja, razmerja do najbližjih. Vse hočejo raziskati, na vsa vprašanja zahtevajo odgovore. Veliko je žensk, ki spoznajo, da so prerasle same sebe, da jim dosedanji življenjski slog ne ustreza več. To je dramatični trenutek, ko se ženska odloči, ali bo ostala, ali bo njeno življenje ostalo enako, ali ga je treba precej spremeniti: izstopiti iz zveze, zamenjati službo … Energijo in smisel življenja začno ženske iskati in črpati iz svoje duše. Osebna rast je najpomembnejša.

Čisto telesno gledano smo bili naučeni, da so menopavzalni simptomi posledica premalo hormona estrogena, ki ga jajčniki tvorijo vse manj. To je le delna informacija, kajti pred menopavzo začne primanjkovati progesterona, drugega hormona, ki ga proizvajajo jajčniki. Počutje v tem času je odvisno od količine hormonov, poleg progesterona in estrogena tudi testosterona in DHEA (dehidroepiandrasteron, hormon, ki ga izločajo nadledvične žleze), zadnja dva androgena hormona tvorijo tudi jajčniki. Ta dva sta povezana z libidom in željo po spolnosti, a tudi s počutjem v celoti. Poleg tega, da nastajata v jajčnikih in adrenalnih žlezah, se tvorita tudi drugod po telesu: v koži, mišicah, možganih in maščevju. Ko začno jajčniki pešati, se tvorba hormonov na drugih mestih poveča. Ženske, pri katerih telo tvori dovolj androgenih (moških) hormonov, imajo v menopavzi malo težav.

Kljub vsemu je zelo veliko žensk, ki imajo z menopavzo hude težave. Okrog 85 odstotkov jih ima vročinske oblive. Približno polovica pravi, da so tako hudi, nadležni in moteči, da jih ni mogoče prenašati. Poveča se vaginalna atrofija, se pravi tanjšanje vaginalnega tkiva, poveča se nevarnost za srčne bolezni in osteoporozo.

Spanje, prava hrana in telovadba. Toda naj bo dovolj o menopavzalnih težavah. Pomembneje je, kako se jih lotiti, kako doseči, da ne bodo grenile življenja in da ne bodo normalnih žensk naredile histerične, cmerave in prepirljive norice, s katerimi ni več mogoče shajati.
Za izboljšano delovanje nadledvičnih (adrenalnih) žlez dr. Northrup svetuje poseben program. Najpomembneje je, da se odločite samo za tiste naloge, ki so za vas pomembne. Preden rečete da, kadar vam hočejo naložiti nove, se najprej vprašajte, ali bo to napolnilo vaše baterije ali jih bo izpraznilo. Sprejmite samo take, ki vas bodo napolnile. Druga pomembna stvar je dovolj spanja, kajti to najbolj učinkovito obnavlja nadledvične žleze. Najbolj osvežilno je spanje pred polnočjo. Naučite se sprejemati ljubezen in predanost. Vsako jutro, preden vstanete, si zamislite občutek, da ste ljubljeni in se mu prepustite. Marsikatera ženska se tega nikoli ne nauči, ker doma niso bili vajeni kazati čustev.

Pomembna je prehrana. Dr. Northrup priporoča polnovredno hrano s kar najmanj sladkorja. Odsvetuje kavo in vso industrijsko pripravljeno hrano, od prekajenega mesa, salam do jedi v pločevinkah in vrečkah. Uživati je treba manjše količine hrane večkrat na dan. V vsakem obroku naj prevladuje zelenjava. Najbolje je, če je sveža (ne kuhana). Zelo pomembne so beljakovine. Ni nujno, da je to meso, lahko so stročnice, na primer. Lahko pa izberete ribe, ki so zdrave tudi za delovanje drugih organskih sistemov v telesu. Od vitaminov dr. Northrup svetuje vitamin C v večjih odmerkih, kot je na dan priporočen pri nas. Odmerek naj bi bil namreč od 500 do 2000 mili gramov, česar ni treba zaužiti naenkrat. Vitamin C je namreč potreben za pomoč krvnim žilam, ki oskrbujejo nadledvične žleze. Pomemben je tudi vitamin B5 in vsi preostali vitamini iz skupine B, zato je jemanje B-kompleksa dobra odločitev.

Magnezij je zakon! Med minerali je v tem življenjskem obdobju za žensko nujen magnezij. Nadzoruje delovanje več kot 300 encimov, ki so vpleteni v presnovo in preskrbo telesa z energijo. Drugače povedano: če hočete imeti dovolj energije, morate imeti dovolj magnezija. Izboljšuje tvorbo DHEA. Priporočeno je uživati od 300 do 800 mili gramov magnezija na dan. Med zdravilnimi rastlinami dr. Northrup navaja ženšen in sladki koren. Seveda brez telovadbe ne bo šlo, vendar se odločite za tisto, kar vas veseli. Pretiravanje lahko škoduje. Nič novega ni, da je pomemben tudi vitamin D, o čemer smo v Jani že podrobneje pisali. Strokovnjaki pravijo, da ga je v predelih, kot je naš, treba kot dopolnilo uživati od oktobra do marca, sicer pa zadostuje sprehod v naravi. Kadar je sonce premočno, se seveda ne smete izpostavljati.

Hormonska terapija: veliko vprašanje. Zgodbo o ženski iniciativi, ki je v 90. letih postavila hormonsko terapijo na zatožno klop, češ da povzroča raka dojke, poznamo vsi. Pozneje je bilo narejenih več raziskav, ki so trditev ovrgle. Dokazano je bilo, da se (podatki so za ZDA) od leta 2003 število bolnic z rakom dojke zmanjšuje. Ni pa bilo dokazano, da je to povezano z zmanjšanim uživanjem hormonov. Dr. Northrup pravi, da je uporabo hormonske terapije treba svetovati individualno, torej za določeno osebo da, za drugo pa ne. Trditve o škodljivosti so precej vplivale na predpisovanje hormonov. Šele potem so se ginekologi po vsem svetu začeli odločati individualno, upoštevaje vsako žensko posebej. Ne gre več za nadomestno hormonsko terapijo, temveč le za hormonsko terapijo, ker je menopavza normalno obdobje v življenju ženske, ne pa stanje nekega pomanjkanja. Kljub temu dr. Northrup pravi, da jo sintetični hormoni še vedno nekoliko skrbijo.

Bioidentični hormoni. Marsikdo ne razume razlike med hormoni, ki so identični tistim, ki jih ima žensko telo, in tistim, ki to niso. Pomembna je struktura hormona, kajti če ta ne ustreza, se v telesu ne more odzivati tako, kot bi se naravni hormon. Prav to se dogaja z večino sintetičnih hormonov. Naravne hormone pa pridobivajo iz rastlin (poleg soje je znan divji jam, sladki krompir). Imajo sicer drugačno strukturo kot ženski lastni hormoni, vendar jih v laboratoriju spremenijo tako, da so popolnoma enaki in jim zato rečejo bioidentični hormoni.

Tudi pri teh ni pravila, ki bi veljalo za vse. Potreben je individualen pristop. Razlike so tudi v času: ženska na začetku perimenopavze ali takoj po njej potrebuje drugačne odmerke hormonov, ki jih je treba količinsko prilagajati. Nihče ne ve, kako dolgo naj bi jemala hormone, da bi bil učinek optimalen. Kratko obdobje naj bi bilo pet let ali manj. Vendar je pametno, da se ginekolog in ženska odločata za eno leto in potem preverita, ali je odmerek pravi in ali je jemanje hormonov sploh še potrebno. Oblike naravnih, torej bioidentičnih hormonov so različne: kot tablete, mazila ali obliži. Kot pravi dr. Northrup, je najboljša pot hormona v telo, če se z njim namažete po koži (na primer po rokah) ali pa vaginalna mazila, ker s tem ne obremenjujete jeter. Potrebno količino in izbiro hormonov je najbolje določiti tako, da ženski, ki še ni v meni, izmerijo raven hormonov (test iz sline, o čemer smo pisali v prejšnji Jani) in s tem dobijo sliko, kakšna je njena naravna raven posameznega hormona. Ko bo hormone potrebovala, jih bodo lahko določili v razmerju, ki je njej lasten in torej zanjo najboljši.

Več v Jani št. 15/ 2012