To je knjiga, ki je bralec ne more izpustiti iz rok in se vrača k njej, dokler se strastno ne prebije do konca. Mojca Kumerdej se je drzno in srčno spustila v zgodovino naših krajev in naših prednikov. Zgodovine, ki se ponavlja. Kronosova žetev je veliko delo. Bralca prepričljivo vodi v dogajanje, razmišljanje, kontekst tistih davnih časov, ko je izobražena, pismena, organizirana oblast, posvetna in verska, grobo nadzirala in usmerjala ljudstvo. To so bili časi ustvarjanja črede, ki služi namenom vodilnih ljudi. Ki brezpogojno uboga. Vsak, ki se tej volji upre, bolj ali manj žalostno konča svoj »pošteni in moralni« upor. Bralec se zgrozi ob misli, v kako temačnih časih so živeli naši predniki pred štiristo leti. Kot bi bil priča kakšnega zgodovinskega spektakla. Ime rože po slovensko. Toda skozi knjigo uvidimo, da so bili ti »barbarski« časi pravzaprav mili in pošteni v primerjavi z dandanašnjim. Takrat so bile besede jasnejše. Da je bil da, ne pa ne. In enako kazni: izgon, ječa, smrt. Dandanes se moderni družbi dogaja nevidni teror »absolutne svobode informacijske družbe«. Svoboda, japajade. Ko boste brali Kronosovo žetev, boste ugotovili, da je avtorica skozi svinčeno prizmo nekdanjih zatohlih časov pravzaprav naslikala mavrično ječo današnje svobode, ki svoje ljudi nadzira in vodi še mnogo bolj radikalno, kot je to bilo nekoč. In odpadnike namesto z giljotinami in strupenimi gobami spravlja v geto ali na drugi svet – s svojo svobodo, ki je v resnici giljotina in pegasta mušnica. Oboje hkrati.