arhiv Zarje

(1953–2020) 

Oba sva bila radijca, zaljubljena v ta najhitrejši in najodzivnejši medij, zato sva se spoštovala in se imela rada. Nekaj časa sva delala skupaj na Valu 202. On izkušen, star radijec, delal je oddajo Kje pa vas čevelj žuli. Po premieri dokumentarnega filma o njem, ki je pokazal, kako se je z zarjavelo stoenko vozil med streli ostrostrelcev, mi je priznal, da je kar malo žalosten, da je prišel iz balkanske vojne, da ga je adrenalin zasvojil. Da je mirno življenje pravzaprav zelo čudno. Da se nič ne dogaja. 

Čeprav se je okrog njega vedno kaj dogajalo. Smeh, pogovor, vici ... Sprejeli so ga tudi domačini iz Ivančne Gorice, saj je bil delaven in za hece. Kadar je rojeni Belokranjec prišel v gostilno, je vedno naročil čaj. In ga je včasih tudi res dobil, čeprav je bil »čaj« geslo za pivo. Z radijskim kolegom in prijateljem Sašem Hribarjem sta nekoč sama s samokolnicami razvažala cel tovornjak zemlje za vrt, pa se je Marjan znašel, povabil sosede iz bližnje gostilne, priredil piknik – in zemlja je bila poravnana v dveh urah. Šalil se je, da se je v Ivančno Gorico preselil zato, ker ima kar 13 gostiln in bifejev, a v resnici je imel rad naravo, mir in konje. »Zjutraj se rad pogovorim s pametno osebo,« je pripovedoval. »Tako so veseli mojega obiska. Kadar zajahaš svojega konja, si z njim neverjetno povezan, navezan. Ježa me pomirja. Hkrati pa je dobro imeti obveznost – h konjem moram iti vsak dan, jih nahraniti, se pogovarjati z njimi.« Bil je tudi športni pilot, letel je z motornim zmajem – morda mu je tudi to dvoje vračalo adrenalin, ki ga je tako pogrešal.

Marjanu je bolezen skoraj vzela glas, a se ni dal. S škripajočim in hrečečim glasom je še naprej vodil radijske in televizijske oddaje, Nedeljsko oko, Jermanovo uho ... V njih se je boril za pravice malega človeka, boril se je proti nepravičnemu sistemu, bogatašem, ki so hoteli skubiti reveže. Marjan se ni bal nikogar, ne politikov, ne »visokih živin«, ne države. Nekoč mi je prišepnil, da je oddal prazno kuverto za dohodninsko napoved, in se smejal: »Da vidim, če se mi bodo upali kaj narediti.« Po mojem se mu niso upali. 

Tak je bil naš Marjan. Veseljak, borec za male ljudi, poštenjak, a vseeno tudi nabritež. Marjan, pogrešala te bom. 

Alenka Sivka