Revija Zarja

Zdaj gotovo že veste, letošnja Zarjina ženska leta je Mirela Čorić, policistka, prijateljica, dobra soseda in mama, ki vrže tudi vrata s tečajev, če je treba komu pomagati. Ne veste pa tega, o tem mediji niso poročali, da sta takoj po tem, ko so jo razglasili za zmagovalko, ko je dvorana ravno zajemala sapo, v tišini dva drobcena glaska navdušeno zacvilila, mami, to si ti! In v njeni loži sta radostno zasijala dva zelo srečna majhna sončka, njena sinova, ki sta bila videti še bolj ponosna kot mama.

»Naš čas potrebuje prave babe, tiste, ki bodo znale s srčnostjo in intuicijo v kaotičnosti našega časa in  prostora pritegniti moško moč, modrost, tudi bojevitost, v več konstruktivnosti, v več žlahtnosti, v več dobrega,« je rekel slavnostni govornik, pater Karel Gržan.

Pojmu »prava baba« je treba vrniti njegov pravi pomen, je dejal. In če vas torej kdaj označijo za babo, ne bodite užaljene, »baba« je nekaj najlepšega, kar vam lahko rečejo. Takole je bilo, nam je z odra Drame razložil naš govornik, Kelti so govorili, da je bog dal moškemu moč in meč, ženski pa srce in intuicijo. Moški je bil najprej fant, nato bojevnik in slednjič modrec, ženska pa je začela kot dekle, postala žena in nazadnje baba. In baba, tole vam bo všeč, je modrejša in pomembnejša od modreca (Itak!, op. a.). Šele pozneje so zlomisleči zavistneži babe spravili na slab glas, ki se jih deloma drži še zdaj, ampak »ne pozabite, pri Divjih babah so našli tudi najstarejšo piščal. Tam so se zbirale prave ženske, prišle so na kup, tako kot ste vi danes prišle na kup, in so modrovale in razmišljale in so potem speljevale moško bojevitost, moško modrost, v smeri, ki so bile bolj žlahtne za dom.«

In ne le ženska leta, vse naše kandidatke, vseh deset, so Babe z veliko začetnico. V najlepšem in najspoštljivejšem pomenu.

Vstani, osmič. Podelitev naslova ženska leta je po svoje vedno tudi malce žalostna – ker lahko izmed desetih kandidatk izbereš le eno. Pa so vse krasne. Ker so ženske, ali če hočete, Babe, ki porivajo svet naprej in ga naredijo boljšega, prijaznejšega, toplejšega. Ker so utelešenje tistega japonskega pregovora, »če sedemkrat padeš, osemkrat vstani«. In ker si tako zelo zaslužijo, da bi jih častili in slavili in podpirali, pa se nam zdi, da tega ne počnemo dovolj.

Ampak na srečo o tem odločajo bralci, nam ni treba. In bralci so tokrat očitno izbirali s srcem in izbrali žensko, ki – ne zamerite, da še enkrat povemo, take stvari je prav velikokrat povedati – je sama prijela dva roparja, ki je ponudila srce in naročje nečaku, za katerega mamica ne more skrbeti, brezdomca je rešila s ceste (in mu za povrh našla nevesto), pa tista znamenita tolikokrat citirana vrata je vrgla s tečajev, ko je bila za zaklenjenimi vrati soseda v stiski in nihče drug ni hotel nič slišati in nič vedeti, samo Mirela je bila tam pred odločno zaprtimi vrati, a je bila ona odločnejša in so vrata odletela. Tej sosedi, že malce dementni gospe, Mirela Čorić še vedno odnese kakšen obrok hrane in, kar je verjetno še pomembnejše, skodelico pogovora.

»Mirela, ponosni smo nate in veseli, da si v naših vrstah!« so po razglasitvi tvitnili njeni kolegi na policija.si. Na eni od številnih spletnih strani, ki so poročale o prireditvi, je nekdo komentiral, »čim več takih, pa bo vsak dan lepši,« drugi pa si ni mogel kaj, da ne bi ob podatku, da je nekdanja tašča še vedno njena dobra prijateljica, podčrtal: »Že tle si zasluži medaljo:)«. Na drugi spletni strani so imeli drugačne skrbi. »A je samska?« je spraševal eden. »Ne bo več dolgo,« je prerokoval drugi.

Ženska se ne rodiš, ženska postaneš. Dodelitev naslova ženska leta pa ni samo tisti svečani, pogosto solzni večer proti koncu novembra, to je zapleten, več mesecev trajajoč proces. Ob koncu poletja se v uredništvu že začnejo prve razprave o možnih kandidatkah za novo žensko leta, potem objavimo poziv bralcem, naj predlagajo svoje kandidatke, po izteku roka pa se začnejo vroče debate in glasovanje v več krogih, na rešetu tresemo in tresemo imena, dokler jih ne ostane deset. Za vsako ime, ki odpade, nas boli srce.

Potem je treba kandidatke prepričati, da privolijo v nominacijo, kar včasih zahteva izredne pogajalske spretnosti, ker so ženske ob našem klicu pogosto povsem šokirane in prepričane, da to, kar počnejo, »ni nič takega«.

In medtem ko zunaj umira jesen, glasovanje in s tem končno odločitev prepustimo bralcem, mi pa se začnemo posvečati prireditvi. Tam nekje sredi novembra smo že zgleden primerek uredništva na robu živčnega zloma.

Ker gre za pomembne stvari.

Ker gre lahko toliko stvari narobe.

Pogosto tudi gredo, v duhu tistega Murphyjevega zakona, ki napoveduje, če gre lahko kaj narobe, bo tudi šlo.

In potem se na tisti končni večer stvari nekako čudežno sestavijo. Tudi letos so se.

Skrivnost je v modri piki. Za srečen začetek že tole: na prireditev je letos prišlo vseh deset nominirank. Skoraj vedno se zgodi, da je kakšna službeno odsotna, to so praviloma aktivne, zelo zaposlene ženske, kdaj pride vmes še kakšna bolezen – tudi letos je, ilustratorke Ančke Gošnik Godec se je lotil hud bronhitis, a odločna devetdesetletnica se je zaklela, da hoče biti zraven. In je prišla, bronhitis gor ali dol.

In tole morate vedeti: ko začnejo prvi povabljenci kapljati na podelitev, letos se je ta po več letih spet vrnila v pražnje osvetljeno Dramo, odeto v morje barvastih luči, so nominiranke že zdavnaj tam. Spoznavale in družile so se za odrom, tam, kamor občinstvo ponavadi nima dostopa. In medtem ko so povabljenci v garderobi odlagali plašče, se je na deseterico kandidatk za žensko leta vsul plaz navodil režiserja prireditve Andreja Stražišarja. Ni preprosto biti nominiranka na podelitvi, se je pokazalo, iz zaodrja moraš najti pot v svojo ložo, pa na odru se moraš postaviti zraven modre pike, je našteval Stražišar … Kandidatke so se malce zbegano spogledovale. Pa kaj ne vidite, je slednjič vzdihnila ena, da smo tukaj skoraj same blondinke?

A so nazadnje čisto vse, blondinke in druge, našle pravo ložo in pravo modro piko.

Čisto zadnji – tako nalaga protokol – je v nabito polno dvorano vstopil novi stari predsednik republike Borut Pahor, ki je pravkar pridrvel z ene državniške obveznosti in ga je že čakala naslednja, ampak vmes si je vzel dobro uro, da je z občinstvom počakal na razplet, na razglasitev ženske leta, in ji čestital. Po čemer sklepamo, da se naš predsednik verjetno strinja z Markom Twainom, ki se je nekoč vprašal: »Le kaj bi bili moški brez žensk? Redkost, gospod, strašanska redkost.«

Hočem biti baba! In potem so nam dobro uro igrali in peli – kdo vse nas je zabaval, vam razložimo v posebnem okvirju –, ampak po prireditvi so se na hodnikih Drame verjetno največ pomenkovali o govoru patra Karla Gržana. Ki je bil, so odločno trdili nekateri, »najboljši v vsej zgodovini podeljevanja naslova za žensko leta« – res je bil letošnji uradno šele drugi, ampak upoštevajte, da jih je bilo pred tem še sedemindvajset pod drugim imenom.

Stal je sredi praznega odra, preprosto oblečen sivobrad možakar, in govoril. Tako lepo, preprosto in toplo. Dvorana je zadrževala dih. In nas je povsem prepričal, da je čast, če te označijo za babo. Pa kar na pamet, iz glave je govoril, smo se potem čudili, brez listka, brez trotel bobna. Ne, ne, nas je popravil, saj imam listek v aktovki!

»Danes je čas,« je rekel, »da ta prave ženske, prebujene ženske, z dopolnjujočo močjo in bojevitostjo moškega zopet ozavestite tiste smeri in tiste poti, zaradi katerih bo bolj žlahtno, bolj prijetno, predvsem pa bolj pravično živeti vsem na tem modrem planetu, ki ne sme biti več moder samo zaradi modrine oceanov, ampak zaradi našega sožitja in sobitja. Zato danes moj globok poklon vsem ženskam v vašem izjemnem poslanstvu. Hvala vam.«

Ne, hvala vam.

Pa že raje lovim roparje. Še ena točka je bila, ki bi nas dvignila s sedežev, če ne bi bili tako zelo olikani: skupina Manouche je zagodla tisto svojo, še svežo vižo Kavalir. Malce kruto je nekaj tako poskočnega igrati ljudem, ki morajo pri miru sedeti. A če ste dobro prisluhnili, ste pod zvoki glasbe lahko zaslišali pridušeno tapkanje številnih razposajenih šolnov.

Da »ženska nosi svoje solze kot nakit,« je nekoč rekel ne vemo, kdo. Ampak letos smo zvozili brez rose v očeh. Naše ženske leta se na odru pogosto razjokajo (pa občinstvo ob njihovih zahvalnih govorih tudi), ampak Mirela Čorić se ni. Mogoče je bila preveč šokirana. Kar nam je tudi večkrat povedala. »Tako sem šokirana … Saj sem samo mama. Rada imam svojo službo. Rada pomagam ljudem. To pride iz tebe …« je poskusila razložiti. »Sploh ne vem, kaj naj povem, tako sem šokirana. Lažje je roparja ujeti, kot pa tole!«

Občinstvo se je smejalo in hrupno ploskalo, najglasnejša pa sta bila dva najmanjša navijača, razposajena plavolasa angela v njeni loži. Tretji, smo potem izvedeli, je bil tako rekoč službeno odsoten – Mirelin najstarejši sin je bil na treningu.

Vsi dobri sosedje. Predsednik, ki si je v svojem govoru zaželel, »da bi taka prireditev prej ali slej postala odveč«, ker sploh ne bi bila več potrebna, je oddrvel na svojo naslednjo obveznost, občinstvo je na hodnikih pozdravljalo znance, seciralo prireditev, lovilo kozarce in prigrizke s pladnjev mimohitečih natakarjev. Nominiranke, ki so ostale na odru prazneče se dvorane in se korajžno soočile s trumo fotografov, so počasi kapljale ven v novo poplavo čestitk, pozdravov, objemov.

Prazna dvorana ni dolgo samevala. Prišli so delavci in začeli pripravljati oder za predstavo naslednjega dne.

Na nekaj sedežev so izčrpano omahnili ljudje, ki jih je utrudil trušč na hodniku (in neudobna obutev).

Hostese in hostesniki so nekaj šepetali v kotu.

Na odru sta se še vedno neutrudna Mirelina angela hihitaje zabavala z vragolijami, ki si jih lahko privoščijo samo pobiči njunih let, tisti ninje v nizkih enomestnih številkah. Fantička, še vsa gumijasta in povsem nesmrtna, sta se čudovito zabavala s svojo verzijo parkurja, drvela sta po odru in plezala v lože. Njuna zelo oblegana mama je vsake toliko pomolila glavo v dvorano in se prepričala, da sta še živa.

In mi smo imeli novo žensko leta.

Kmalu bo čas, da začnemo razmišljati o naslednji. In ne, ne verjamemo, da nam bo kmalu zmanjkalo kandidatk. Ker mislimo tako kot Mirela Čorić, ki je rekla: »Verjamem da je še veliko državljanov, ki so pripravljeni pomagati kot dobri sosedje.« Morda pa bomo naslov naslednje leto spremenili v babo leta.

Škoda, da vas ni bilo tam

Ženska leta nikoli ni bila spektakel, ki po šivih poka od plesa in petja, naše glavno orožje so besede in en čudovit govornik – letos je bil to pater Karel Gržan, ampak to seveda ne pomeni, da nimamo tudi pevcev in pevk, ki imajo z žametom podložen glas, ter glasbenikov, ki urežejo melodije, ob katerih hočejo noge kar same zaplesati.

Andrej Stražišar– naš človek v ozadju, uradno režiser prireditve, neuradno pa poznan kot čarovnik, ki že mnogo let številne razpršene niti čudežno potegne skupaj ter iz njih splete magičen večer za nas in naše povabljence.

David Urankar– voditelj televizijskih oddaj Dobro jutro in Avtomobilnost je vodil letošnjo Žensko leta, ker se spodobi, da se lepe besede povedo z globokim, zapeljivim glasom. Kje ste ga pa našli, so nas po prireditvi zasanjane gospe suvale s komolci, takooo je čeden!

Boris Kobal– se je za en večer prelevil v odrskega delavca, ki je prekinjal Davida, ker nam je hotel povedati vse o stavki osebja v zakulisju. Še nikoli se ob stavkah nismo tako zabavali.

Big Band Krško– obstaja že skoraj štirideset let in ima nadvse raznolik repertoar, od latinskoameriških ritmov do svinga in jazz rocka. Vodil jih je Aleš Suša, z njimi pa sta prepevali dve pevki,Vesna ZornikinTadeja Molan.

Manouche– slovenska glasbena skupina, ustanovljena leta 2011. Njihovo glasbo označujejo kot elektro sving, ampak kar morate v resnici vedeti o njih, je to, da je ob njihovih pesmih zelo težko ostati pri miru. Zasloveli so s pesmijo Kje si lubi, nam pa so prepevali Kavalirja.

Hvaležnostni kotiček

Posebej se zahvaljujemo našim sponzorjem: Deželni banki Slovenije, Zadružni zvezi Slovenije in Semenarni Ljubljana. Hvala tudi Arboretumu, ki je poskrbel za šopke, in Vivo cateringu, ki je, kot že tolikokrat prej, povzročil žareče očke povabljencev in prometni zamašek okrog miz s hrano.