To je samo delček ljubečega zbadanja, ki ga je deležen 13-letni Luka Dončić, izjemno nadarjeni mladi košarkar, od očeta Saše Dončića, nekdanjega košarkarja in slovenskega reprezentanta, medtem ko se podita pod košem. Luka, letnik 1999, danes visok 186 centimetrov (ob izidu Jane že morda kakšen centimeter več!) z nogo številka 49,5, odhaja septembra v Španijo. Skupaj z očetom in mamo Mirjam Poterbin je podpisal pogodbo za košarkaški klub Real Madrid iz Španije.

Po končanem fotografiranju se z Lukovimi starši in njegovim malim prijateljem Nikolo Jovičevićem, oseminpolletnim nogometašem, zanj Luka prav pokroviteljsko skrbi, odpravimo na pijačo, da se pogovorimo o tem, kako je Luka podpisal pogodbo s svetovno znanim klubom Real iz Madrida. Hoteli smo v bližnji bar, pa nas je Luka zaustavil, rekoč: »V ta lokal pa ne gremo, je predrag!« Vsi smo padli v smeh, Luka pa začudeno: »Zakaj se smejete, če je pa res!?«

Ko sedimo v lokalu, ki ima po Lukovem mnenju veliko bolj sprejemljive cene, se zazrem v Lukova ogromna stopala: »Devetinštirideset in pol,« je bil njegov odgovor, ne da bi postavila vprašanje. Mama Mirjam takoj doda, da že nekaj časa ne kupujejo superg v trgovinah, ker preprosto ne dobijo Lukove številke. »Ampak hvala bogu za internet, tam se dobi vse, samo kartico je treba 'povaljati',« zelo stoično prizna Mirjam, ki pravi, da gre kar precej denarja za Lukove superge, saj je »mulc nor nanje.«

Košarka od rojstva. Luka je spremljal košarko od rojstva. Ali pa je košarka spremljala njega, kakor pač želite. Svojo prvo tekmo je »videl«, ko je bil star dva meseca, in sicer v Laškem, kjer je v tamkajšnjem klubu igral njegov oče Saša. Dobra znanka, ki je že dolgo njihova družinska prijateljica, mi je zaupala, da se spominja Luke, ki je kot dveleten fantiček, še s plenicami, lahko uro dolgo metal žogo na košek sredi dnevne sobe. Ni in ni se naveličal, znanka pa je po precej časa imela te košarke vrh glave in je hotela prenehati igro z Lukcem. Luka jo je začudeno pogledal in izrekel zelo kratko, a pomenljivo besedico: še. In ta mladega Dončića spremlja še danes. Ko sem ga spraševala o njegovem dnevu je začel takole: »Ja, zjutraj vstanem, si umijem zobe, nekaj pojem, potem pa grem v šolo. Peš. Med potjo srečam kakšne prijatelje …« pa sem ga prekinila rekoč, da mi res ni treba pripovedovati čisto vseh podrobnosti, da me zanimajo treningi. »Ja treniram vsak dan po dve uri. Po treningu pridem domov in sem prost. Zato grem na igrišče in mečem na koš.« Torej ga ta »še«po košarki spremlja že vse življenje. Vedno je bil na vseh tekmah, ki jih je igral njegov oče, ko pa je malo zrasel, je med odmori brisal parket,  da je lahko bil blizu dogajanja.

Njegova babica se spominja dogodka, ko je imel Luka približno tri leta. Peljala ga je v trgovino z igračami, rekoč, da si lahko izbere katerokoli. Luka pa se je zapodil proti žogam, iztegnil ročico in rekel: »Tole bi rad!« Babica, ki je vedela, da ima Luka doma že polno žog, ga je skušala odvrniti od nakupa žoge, češ, saj jih imaš doma polno sobo, pri tej svoji nameri ni bila uspešna. Lukec jo je pogledal in milo rekel: »Babi, ampak take še nimam«! In dobil je že bog vedi katero žogo po vrsti. Mirjam potrdi, da Luko nikoli niso zanimale druge igrače. Vedno samo žoga. Očitno je to z žogami v genih.

Februarja letos v Madrid na pokušino. Luko Dončića košarkarski strokovnjaki spremljajo že nekaj časa. Osuplja jih z nadarjenostjo, zato ni ostal neopažen niti v tujini, zanj so se začeli zanimati veliki klubi in poskušali vzpostaviti stik s starši.
Tako so do njih prišli tudi ljudje iz Real Madrida, ki so staršem takoj ponudili v podpis pogodbo. »Midva z Mirjam v podpis nisva privolila. Želela sva, da vsi prej vidimo, kam naj bi Luka šel, želela sva videti, kako se bo nanj odzval novi klub in kako jih bo sprejel Luka. Posledica naše zahteve je bilo povabilo na kraljevi španski mini pokal, MiniCopa 2012. Februarja sva z Lukom tako odpotovala v Španijo,« pripoveduje Saša.

Več v Jani št. 32, 7.8.2012