Jure Klobučar

Vsa njena družina je vpeta v trajnostni turizem njene doline. Nedavno jim je na pomoč priskočil pionir sodobne slovenske kulinarike Janez Bratovž, nadgradili so kulinarično ponudbo. Martina, ki živi med Logarsko dolino, Savudrijo in Veldnom, še vedno navdušuje z optimizmom in svetovljanskostjo, čeprav počasi stopa v osmo desetletje.

»Obožujem svojo domačo dolino! Nanjo sem od malega zelo navezana in ponosna sem, da prihajam iz teh krajev. Vsakič znova mi je toplo pri srcu ob spominu na zime mojega otroštva, ko je zapadlo dva metra snega. Otroci, imam dve sestri in dva brata, smo po ozki gazi vsak dan sedem kilometrov v eno stran hodili v šolo v Solčavo. Starši nas v gazi sploh niso videli. Če ga zapadlo preveč snega, smo na naše veselje lahko ostali doma. Višje ležeči kmetje pa so se kar z nahrbtniki spuščali v dolino. Danes si takih zim ne moremo niti predstavljati,« pripoveduje Martina in dodaja, da so v njihovih koncih ljudje od nekdaj težko živeli. Peščena zemlja je slabo rodovitna; zraste nekaj krompirja, zelja in solate. Ljudje so večinoma živeli od spravila lesa, katerega cena je zelo nihala. Ko je na prelomu devetnajstega stoletja v Logarsko prišel matematik, fizik, geodet, astronom in alpinist dr. Johannes Frischau, je z domačinom Piskernikom označil kup gorskih poti. Nad pokrajino je bil tako navdušen, da je tja privabil ljubitelje gora od drugod. Zametki turizma v dolini so začeli domačinom rezati malo manj trd kruh. Med pionirji je bil Martinin stari oče, ta je najprej odprl gostilno, njegov sin Franc pa je leta 1932 odprl hotel in imel še veliko načrtov za razvoj. Vojna vihra je v hipu uničila sanje, saj je bil hotel požgan, rešiti mu je uspelo samo načrte, pisalni stroj in radio.

Preberite še ...

· Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Jure Klobučar

Podedovane sanje

»Starša sta nam vsem petim otrokom dala veliko ljubezni, naučila sta nas spoštovanja, dela in poštenosti. Sploh oče je bil tih, klen in strog človek, a je imel svoje otroke iskreno rad. Poslal nas je v šolo v Celje, vendar ni zaupal dijaškemu domu, bivali smo v stanovanju, kjer je bilo več kontrole. Tudi ko smo dekleta pomagala v domači gostilni in smo se kdaj preveč zatopile v pogovor s kakšnim gostom, je to opazil in hitro dejal, mama te kliče, pojdi v kuhinjo,« se spominja Martina. Pozimi je ob koncih tedna s konjem hodil po otroke v Luče, avtobusa v Logarsko dolino ni bilo. Martina se je po končani ekonomski šoli vpisala na fakulteto v Mariboru in nato dobila službo v Münchnu.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.

Jure Klobučar

revija Jana