Jaka Koren

Pred nekaj dnevi je veliko medijev objavilo, kako so v UKC Ljubljana na kardiovaskularni kirurgiji pod vodstvom prof. Tomislava Klokočovnika izvedli zamenjavo aortne srčne zaklopke z minimalno invazivno metodo, ki so jo poimenovali »ljubljanska metoda«. Ker ne gre za nič novega, se postavlja vprašanje, zakaj so se na srčni kirurgiji odločili, da dajo to v javnost ravno zdaj.

Samo v kratko pojasnilo: prvi so z minimalno invazivno metodo bolniku aortno zaklopko zamenjali na Cleveland Clinic pred več kot 20 leti. Tehnike so se ves čas spreminjale in izboljševale, da bi bolniki lažje in hitreje ukrepali. Že pred leti je dr. Klokočovnik strokovni in laični javnosti zatrjeval, da je tak minimalno invazivni poseg za ljudi bistveno boljši, ker je bolečina manjša, okrevanje manj zahtevno in hitrejše, pa tudi umrljivost se je zmanjšala. Zakaj je torej tedaj, ko je bil vodja programa otroške srčne kirurgije, otrokom to odrekal, češ da sta metodi, stara z rezanjem prsnice in nova, skoraj ali popolnoma enakovredni? In to tudi napisal v mnenja konzilija, da so morali starši operacije svojih otrok plačevati sami?

Verjetno smo s tem prišli do bistva. Je naključje, da se je nenovica pojavila skoraj do minute istočasno, kot je v medije prišla informacija, da sta iz programa otroških srčnih operacij izstopila še dva srčna kirurga? Eden od njiju naj bi sicer obvladal že 86 odstotkov vseh operacij, saj naj bi se v tem programu izobraževal že tri leta. Slišali pa smo, da zadnjih šest mesecev naj ne bi delal kaj dosti drugega kot usmerjal otroke v druge centre na operacije. Druga pa je zdravnica, ki je v program šele prišla, saj je komaj končala specializacijo za srčno kirurgijo za odrasle in je na začetku učenja otroške srčne kirurgije. Spet je bilo najprej povedano, da so vzrok za njun odhod slabi medsebojni odnosi, kar je sicer strokovna direktorica UKC Ljubljana Marija Pfeifer zanikala, češ da gre za nekaj povsem drugega: nista se počutila varna, ker je program premajhen. Drugače povedano, nista se mogla kaj dosti naučiti. Vendar je to najbrž le del zakulisne igre, ki jo iz UKC Ljubljana že poznamo.

Program otroške srčne kirurgije v Ljubljani je zdaj povsem na dnu, davkoplačevalce pa stane več kot kdajkoli prej. Vodstvo še naprej vztrajno zatrjuje, da je kakovosten in varen. Zraven našteva podatke o smrtnosti otrok, češ da so primerljivi z najboljšimi evropskimi. Verjetno v teh podatkih (ker ni šlo za operacijo, temveč za diagnostični postopek) ni zabeležena smrt 37 dni starega dojenčka, ki bi jo bilo mogoče preprečiti. Drugače: beležijo le smrti po operacijah, tistih, do katerih pride med diagnostičnimi postopki ali pa ker operacija ni bila (pravočasno) opravljena, pa ne. Kot da teh otrok v programu ni bilo!

V letih, odkar so se izraelskega kirurga dr. Mishalyja v UKC Ljubljana uspešno znebili (več drugih pa jim je dobesedno ušlo), letijo proti zdravnikom, staršem bolnih otrok in tudi proti novinarjem ovadbe in tožbe kar po tekočem traku. V tem času so oddelek uspeli popolnoma uničiti. Še poldrugi mesec, pa bo šla strokovna direktorica v pokoj in z njo verjetno še kdo. In izjave premierja Mira Cerarja ter ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, češ da je sedanje stanje nedopustno in nesprejemljivo? Če še nista opazila, takšno je že ves čas, odkar sedita na svojih stolčkih. Od besed se noben otrok ne bo pozdravil. Pri tem pa tudi onadva dobivata plačo iz davkoplačevalskega denarja zato, da bi naredila red.