Andrej Križ / Revija Zarja Jana

Mladi farmacevt iz Radencev je že od nekdaj navdušen nad kvizi. Kot otrok je spremljal Jonasa v oddaji Lepo je biti milijonar. »Takrat sem celo dobil neko knjigo s kvizovskimi vprašanji in sem potem preskušal znanje v svoji družini,« se smeji. Vedno je rad bral najrazličnejšo literaturo ter se zanimal za dogajanje okoli sebe in v svetu. Če si zapomniš, kar vidiš in slišiš, si opremljen s splošnim znanjem, je prepričan Andrej, ki pravi, da je po uspešno opravljenem študiju, ko ni bilo več izpitov, potreboval nove izzive. Kvize je gledal na slovenski televiziji, ko jih ni bilo, pa je spremljal hrvaške programe. Naši sosedje imajo odlične kvize, dobre voditelje in tekmovalce. »Tam se dobivajo celo po gostilnah na tako imenovanih pub kvizih. V Ljubljani pa so pred časom s tem poskusili v Zupančičevi jami v lokalu Dobra poteza.« Čim so se kvizi spet pojavili tudi na naših programih, se je prijavil tako na Milijonarja kot na Jokerja. Kakšne treme pred izpiti in testi v šoli ni nikoli imel, zato mu tudi pred kamerami ni bilo prav nič neprijetno, kar smo lahko tudi videli. Medtem ko je pri Milijonarju zaključil pri 11. vprašanju in domov odnesel 1200 evrov, je pri Mariovem Jokerju triumfiral. Denarna nagrada 20.000 evrov bo lepa naložba za prihodnost, pravi. Kam ga ta vodi, še ne ve povsem natančno, saj jo gradi po korakih.

Doktorski študent. Trenutno je doktorski študent, zaposlen na fakulteti za farmacijo. »Težko sem se odločil, kaj bi študiral, saj so me poleg kemije močno privlačili jeziki. Na koncu sem ugotovil, da se jih lahko naučim tudi ob študiju kemije.« Ko je na informativni dan poleg fakultete za kemijo iz radovednosti obiskal še fakulteto za farmacijo, ga je ta prepričala. Danes je na njej celo zaposlen. Tematika njegovega doktorata je s področja farmacevtske kemije, vede, ki se ukvarja z odkrivanjem novih zdravil in načinov, kako jih sintetizirati. »Razvijam nov način, kako pripraviti učinkovine aminoborove kisline, ki jo uporabljajo za zdravljenje različnih vrst krvnih rakov. Raziskujem, kako priti do okoljsko prijaznejših, cenejših in učinkovitejših zdravil, do boljših načinov za njihovo sintezo. Mogoče nam uspe razviti še kakšno novo, boljše zdravilo. Trenutno pišem tretji raziskovalni članek. Nalogo bom zaključil čez kakšno leto, potem bom pa videl, kako naprej. Trenutno se mi zdi najpomembneje, da svoje delo opravim čim bolje.«

Kuhanje je kemija, se simpatičen sedemindvajsetletnik nasmehne ob vprašanju, kako je njegov poklic povezan z njegovim konjičkom – kuhanjem in ustvarjanjem bloga, namenjenega ocenjevanju restavracij v prestolnici. »Doma smo vedno dosti kuhali in dobro jedli. In če imaš privzgojeno ljubezen do dobre hrane, ti to ostane.« Z dekletom Dašo, srednješolsko ljubeznijo, ju povezuje tudi ta ljubezen do dobre hrane. »Kadar potujeva, kar zelo rada počneva, vedno poiščeva bloge z opisom gostiln ljudi, ki v tistem kraju živijo in jih torej dobro poznajo. Nasveti na Tripadvisorju se mi ne zdijo povsem relevantni, ker se lahko, recimo, zgodi, da je neka restavracija dobila visoke ocene, ker jo zaradi nizkih cen obišče veliko ljudi, hrana pa si tako dobre ocene ne zasluži. Zato ljubitelji dobre hrane na potovanjih potrebujejo neodvisne bloge ljudi, ki iskanju res dobrih restavracij posvetijo svoj čas, denar in jim je to ne nazadnje v užitek. Kamorkoli greva, poskušava najti take strani in res lahko rečem, da jeva kakovostno lokalno hrano.« In ker Ljubljana, ki jo vsako leto obišče ogromno turistov, podobne strani ni imela, sta pred dvema letoma začela ustvarjati blog foodLJie v angleščini, da ga lahko razumejo tudi tuji turisti. V blogu delita svoje izkušnje, s katerimi se drugi morda ne bodo vedno strinjali, kljub temu pa pravi, da sta pri opisovanju jedi in restavracije pozorna na detajle, da lahko bralci dobijo vtis, zakaj sta bila tako navdušena. Ko izvesta za novo restavracijo, jo obiščeta, včasih tudi s prijatelji, da lahko preskusijo čim več jedi. Če jima je bila hrana všeč, prideta tja večkrat in se prepričata, da ju občutki in okus niso prevarali, nato pa v blogu opišeta vse njene dobre lastnosti ter prijazno opozorita tudi na kakšno pomanjkljivost. »Najpomembneje se nama zdi, da jedi vsebujejo kakovostne sestavine, sestavljene tako, da te pustijo brez besed. Seveda sta pomembna tudi postrežba in interier, a nista najpomembnejša. Bila sva, recimo, navdušena nad lokalom Ludo – žal so ga zaprli –, kjer so imeli lesene mize, pa pribora niso menjali, hrana je bila pa fantastična. Enkrat so pripravili odličnega jagenjčka z metino omako, presenetili so s hladno češnjevo juho za sladico, nekoč so za predjed postregli kislo repo s škampi … Skratka, najpomembnejše se nama zdijo dobro pripravljene kakovostne sestavine, če je prt na mizi ali ne, je pa drugotnega pomena.«

Več v reviji Zarja Jana, 20.10.2020